Author: ajviie
Ko bolečina postane material
Naučila sem se,
da je najučinkovitejši način transformacije eXtremnih
procesov ta, da “dam ven” :
{bodisi skozi šport ali pa umetnost.}
( ne glede na pol: ⬛️/ ⬜️ )
Včasih trpi telo. Spet drugič pa glava. Med njima so običajno #emocije
Prvi valovi ✨ inspiracijskega ustvarjanja mi običajno dajo “uvide” : 🪨
#material za introspekcijo oziroma VRTANJE PO PSIHI.
In osnova pesmi Conversion of 𝚐𝚛𝚎𝚢 je bil
en zajeten {težek} kamen, ki je potreboval ogromno #dozorevanja : časa
in še več “mrcvarjenja”/ seciranja 🫀
KRIZNI ŠTAB
Navada je, da se po vsakem dejanju poimenovanem “Sfuzlalo se mi je” zgodi sestanek Kriznega štaba.
Krivda nikoli ne zamuja in je zmeraj prva – oziroma, tako vsaj misli.
Kot ponavadi, ima tudi tokrat na svojih ramenih preveč teže in zato ne opazi, da se v zadnjem kotu sobe umirja Jeza, na nasprotni strani sobe pa Žalost pospravlja nastalo razdejanje.
Medtem ko Krivda odlaga svoj tovor (nahrbtnike, jakne) v sobo številka 19 prišepa tudi Uboga Jera.
Komaj se premakne do stola, na katerega se vsede in nato glasno zavzdihne.
“Ah, sploh te nisem opazila,” reče Krivda.
Jera jo začudeno pogleda in ponovno glasno zavzdihne.
“Ali bi se ti malo razbremenila?” vpraša Krivda.
Jera premeri Krivdo od pet do glave, zamaje z glavo enkrat v levo, enkrat v desno in nato spet v levo:
“Joj, pa saj imaš že čisto uničena ramena. Si razmišljala, da bi kupila nov nahrbtnik, tak, ki bi se ergonomsko bolje prilagajal tvojemu telesu?”
Krivda jo sramežljivo pogleda in ji z glavo pokaže na kup prtljage pri vhodu sobe.
“Oohhhhh….” ponovno zavzdihne Jera in se skrije v klobčič.
“Saj ni hudega, veš. Sem že navajena.” reče Krivda.
Iz druge strani sobe se zasliši glasen *POK*.
Jeza z glavo udari v steno, tako da nastane razpoka, Žalost pa se zaradi poka zdrzne in prevrže stol.
“Aaaaaaagghgghhhhhh!!!” se zadere Jeza in se obrne proti Krivdi.
“ODNAVADI SE ŽE TEGA! Zaradi tvojega zbiranja bremen smo se ponovno znašli tukaj!”
“Joj, oprosti. Oprosti! Saj vem, saj vem! Prosim, umiri se. Nisem nalašč! Jooooj.. zelo mi je žal.” se brani Krivda.
“Aaaaaaagggghhhhhhh!” se ponovno razburja Jeza. “Nehaj se opravičevati!! Že tristo krat smo ti povedali….:”
“Jooj, saj vem, saj vem. Op…..” preden uspe dokončati opravičilo ji Jeza nameni oster pogled in ji z glasno kretnjo pokaže, da naj bo raje tiho.
Iz hodnika je možno slišati pogovarjanje, ki postaja čedalje bolj glasno.
“Oh, vi ste pa spet med prvimi.” reče Motnja, ko se prikaže na vratih. “Punci hitro, družba nas že čaka!”
Jeza glasno prhne, Žalost pa začne netrudno glasno jokati. Jeza nato izdavi ponovno glasen “AGH”, pristopi do Žalosti in ji pomaga na noge.
Motnja se medtem odpravi do mize, sede na stol in svoje dolge noge odloži na mizo.
“Punci, hitro zasedita svoja mesta.”
“Kaj pa moški?” sam pri sebi zamrma Jeza in se nato obrne proti Motnji:
“Zakaj pa takšna naglica, saj manjka še pol štaba!” reče Jeza, ko se z Žalostjo približuje mizi.
“Ah Jeza, danes jih ne bo.”, reče Jera.
“Kako to misliš, da jih ne bo?”, besni Jeza.
“Danes imajo nujne opravke.”
“Kakšne nujne opravke? Sestanek kriznega štaba je NUJEN OPRAVEK!” reče Jeza in s pestjo udari po mizi.
Uboga Jera se od strahu zdrzne in zvije iz svojega varnega klobčiča.
Motnja mu nameri strog pogled in nakaže, naj sede. Nato pogleda proti vratom in se zadere: “PUNCIIIIIIIII!!!”
V prostoru se prikažeta dve drobni postavi – ena je črne, druga pa bele barve. Migetata gor, dol, levo in desno – kot da bi lebdeli.
“Ohh… sedaj se počutim še slabše.” reče Jera in se objame.
“Hihihiihihih,. Hihihiihihih.” , se oglašata postavi.
… Se nadaljuje. Ali pa tudi ne. Tekst je nastal 29. decembra 2022.
#viskanjusive: Prispodobe
Ker je včasih lažje, če vidiš sličice. Vsaj meni. Včasih si jih naslikam v svoji glavi. Ni pa to zmeraj fajn – sploh takrat, kadar je ta ‘spominski trak’ zapolnjen z Črnimi kvadratki…. oziroma Črnimi krogci: ni več ‘ek’-a 🤭
#bluzim
Kako naj uredim svoje misli?
Jih sploh lahko?
Preveč informacij 😪
Preveč stimulacij 👀
#vdamse : na način, da grem spat. 🙋🏻♀️
#šlafnmahn#šlafnmahn
V iskanju sive: updejt srca
Sem zadnjič napisala, da sem updejtala Srce.
V mislih sem imela svoj oderski “rekvizit”.
Ker Srce včasih (nežno) zabrišem in posledično poškodujem lučke na njem, sem ga zaščitila/apdekala/updejtala.
Podobno sem naredila tudi s sabo:
Updejt. Upgrejd. 🎶
Ughhh….
zdaj razumem,…
da ne razumem. 😅
Zgolj z umom mi ne bo uspelo “zdrobiti” Kvadratov. ⬛️/⬜️
Bo ju treba vzeti “v roke”… 🤷🏻♀️
V iskanju sive glasbe
#viskanjusive
Glasbe. ?
Zvoka.
Tona.
Melodije.
Ritma.
Besedila.
Pesmi.
Ampak včasih je pa nujen MUTE. ? “Tišina.. ki preglasi Krike ujete med zidovi… ” ?
V iskanju sive: WW
Wild World.
World War.
Weak Woman.
Pa sem res? 😪
Sem ‘weak’/šibka zato, ker več ne zmorem? Ker sem spet pred tem, da se sesujem? Zakaj? Ker sem naučena vztrajati v situacijah, ki jim nisem ‘več’ kos. Ali pa sem jim bila kos.. ampak ne zmorem ‘več’, vsaj ne na tak NAČIN.
Vem pa, da dajem vse od sebe….. Iščem pozitivo v najtemnejših kotičkih tega temnega, Črnega kvadrata. ⬛️
Ampak… če Kaktus 🌵 ne uspeva(m) v Tropskem gozdu, še ne pomeni da je s Kaktusom kaj “narobe”. Bodice ima(m) z razlogom….. #pridetak 🤷🏻♀️
Kako presaditi kaktus? 🧐
V iskanju sive: SMRT
To je bil moj prvi stik z “onstranstvom”.
Vedela:čutila sem, da umiraš, odhajaš…..
Bilo je med petjem in plesom.
Kar naenkrat sem te občutila.
Kot da si se prišel poslovit:
“Pleši, poj & uživaj. Vse bo dobro.”
Potem pa se je zgodilo. Telefonski klic in sporočilo: “Ata je umrl.”
💔
Že dalj časa glodam eno in isto kost.
Sploh zadnjih 5 let sem zaciklana v enem in istem filmu.
Začelo se je na način, da sem svoje lase sem prebarvala na vijolično in se postrigla na kratko. “Upornica je nazaj.”
Prebudila sem se v *izven zemeljske občutke*: SREČO.
WTF?
Spomnim se, da je bilo, kot da pred tem v meni ni bilo Življenja. Vsaj ne pravega. Spoznala sem: WTF Iva, pa celii lajf imaš pred sabo…Kaj delaš?
Kaj pa, če sploh niso temni deli tisti, ki jih ne sprejmeš?
Kaj pa če v bistvu ne sprejmeš svojega ⬜️ oziroma njegovih delcev?
Tako zelo si se navadila živeti v drami in paniki, da drugače ne znaš. Le kako pa bi… pa saj si od otroštva v nenehni paniki. PAZI. BOJ.
Nadela si si takšno debelo masko in okoli sebe zazidala trdnjavo…
Ker tega, kar si občutila takrat, pač več ne boš.
Te bolečine ob izgubi.
In spoznanja o minljivosti.
Prehitro..
😔
Ampak pridejo ‘veličastni’/svetli dnevi/noči:
ko se zaveš, da te je vse to
k r e i r a l o.
Lajf/Siva slika je sestavljen/a iz delcev Belih IN Črnih Kvadrat(kov).
In tvoja smrt je en takšen velik, težek Črni Kvadrat. 🥀
Hvala, ker me čuvaš in spremljaš… četudi ne na način, ki bi si ga najbolj želela. 🙏🏻
Plačevanje “grehov”
Občutek imam, kot da plačujem za vajine grehe. Oziroma… trpim zaradi vajine žalosti.
Nosim posledice.
Odgovornost? 🤷🏻♀️
Eden je Žalost utapljal v alkoholu;
drug pa jo je transformiral v Jezo.
{Ledena gora 🗻}
Bila sem med njima –
na meji : Med enim in drugim kvadratkom…
Črne…. & Črne. 🔲
Jaz sem (bila) beli Kvadratek. ▫️
V iskanju sive: back to the Roots. ⛔️🌳
STOP-anje.
Ena izmed prvih tehnik, ki sem jih spoznala pri procesu psihoterapije. STOP ⛔️ blaaaaah misli.
Od vizualiziranja prometnega znaka stop 🛑 , do “slišanja” glasa STOOOOP. 🎶
Vmes so bili tudi balončki. 🎈
Pa štetje rdečih majc.
& DIHANJE.
*Vdih-izdih*
🏮
Wake me up, when September ends. 🙏🏻
V iskanju sive: (za)DOVOLJ(stvo)
(za)DOVOLJ(stvo)
Samo-za-dovolj…
“Samo” za ‘dovolj’.
Naj bo dovolj.
Predvsem pa, da si boš ta ‘dovolj’
zagotovila izključno in zgolj SAMO TI.
Oziroma, vsaj v največji možni meri. 💪🏻 Ne rabiš imet ‘vse’, naj bo pa dovolj.. in pa.. da boš za’dovoljna’.
(Vzami kak vzameš. Igram se z besedami. In filozofijo.. razmišljam. OdkrIVAm in razkrIVAm . 🤍)