Category: Razbijam sivo

A ne tisto, ki nastane zaradi minljivosti Življenja, temveč žalost kot globok občutek, ko joče tvoja duša, kadar jo boli.

Tisti tip žalost, ki se bori z jezo in razočaranjem. Brez obupa, saj ima ta žalost kanček upanja, ki pa je, nerealno.

Žalost, zaradi spoznanj, kadar prekomerno analiziraš in seciraš.

Sprejmeš žalostno bolečino in jo oviješ v vato, saj veš, da jo bo čas odzibal..

Do takrat pa bo skelelo in bolelo. Ampak enkrat… enkrat bo lažje.

Ob spoznanju, da moje nevrološke poti delujejo, kot bi sistem označil “odvisniško”,
je bilo potrebno adaptirati delovanje mojega vsakdana. Še zmeraj se sicer spoznavam, spreminjam in
ustrezno doziram “toksine”, s katerimi se “polnim”. Še zdaleč nisem “ozdravljena”. Imam še zmeraj preveč stvari, od katerih sem odvisna in po katerih hlepim in sem pripravljena narediti VSE, da dobim svoj “šus” olajšanja, odrešitve, miru… potešitve.

V enem obdobju sem sprejela, da si bom “dovolila” odvisnost od športa : če že, je to nekaj zdravega, nekaj od česar sem lahko odvisna. Še več: družba to odvisnost postavlja visoko na pedestial. A vendar sem spoznala, da je tudi ta odvisnost, kot vsaka druga, precej nasilna do telesa…

“Če ne telovadiš, ne smeš jest.”
“Če ne greš zjutraj tečt, boš žalostna.”
“Če ne…”

Da ne omenjam, da sem po 6 letih vsakodnevnega izvajanja yoga potrebovala vsaj 1 leto, da sem si dovolila dneve, ko prakso yoge izpustim. “In svet se še kar vrti naprej…”

Biti odvisen je pekel: in pot iz tega pekla, je vse prej kot enostavna naloga. In edina pot, je skozi.
Skozi strah, skozi tesnobo, skozi fizično in tudi emocionalno bolečino.

Sem strastna kadilka in nekdo, ki je odvisen od “hajpa” (pozitivnih) hormonov.
Dobim malo, želim še več. Iz enega ekstrema, v drugega. Daj mi še… še več…

Najhuje je bilo spoznanje, da sem odvisna tudi od miselnih procesov sanjarjenja in fantaziranja. Kreiranje iluzije: vse, da se ne bom rabila soočiti z dejstvi realnosti. In sem dodajala, plast za plast belega kvadrata. VSE, da sem (ob)čutila ekstazo in zbežala od realnosti.

In kar je najhuje.. kdor visoko leta, nizko pade. In padam: ne zato, ker bi me življenje potisnilo čez rob, temveč zato, ker ne morem več vzdrževati višine, na kateri nisem nikoli zares živela. Utrujena sem od lovljenja naslednjega šusa. Naslednje odrešitve. Naslednjega dokaza, da bo tokrat drugače.

Morda okrevanje ni to, da nehaš hrepeneti temveč to, da ostaneš sam s sabo takrat, ko ni ekstaze.

Glede cigaretov: imam še manj kot sedem mesecev časa, da izpolnim obljubo, ki sem si jo zadala. Da neham kaditi pred svojim 33. letom. Strah me je, saj se bojim, da ekstremnih emocij življenja, brez te pomembne dude ne bom zdržala.

Ampak #imamjazto. Če sem uspela z drugimi substancami in razvadami, se bom enkrat rešila tudi te (mentalne) kletke.

Včasih se zgodi, da četudi zmoremo in znamo soočiti se z realnostjo – z resnico – postanejo ✂️ edini način preživetja : obrezovanje.

Pomembno je priznati, da na našem »vrtu« rastejo stvari, ki potrebujejo nego : včasih tudi rez. Ne zato, da bi uničili, temveč da bi ohranili.

Spomnim se svojega prvega temačnega obdobja – za katerega se je kasneje izkazalo, da niti ni bilo tako zelo temačno.

Takrat sem prijateljici natipkala poslovilno sporočilo.
Napisala sem ji, da je v redu, če prekineva odnos. Da bom zmogla, tudi če se nikoli več ne vidiva.

Danes sem ji hvaležna, da je med vrsticami prepoznala nekaj, česar sama nisem znala ubesediti. Poklicala me je.

Podrobnosti najinega pogovora so z leti zbledele. Kar pa je ostalo, je spoznanje: vsaka od naju je odmik, tišino in zatišje razumela po svoje.

Njej se je zdelo, da mi daje prostor – ker sem bolj samotarske narave. Meni pa je ta praznina pomenila zapuščanje.

In zato sem posegla po škarjah. “Jaz bom prej tebe kot ti mene.”

To je bil moj status quo v odnosih.

Danes vem, da obrezovanje ni vedno beg. Včasih je samo strah, preoblečen v moč.

In včasih je največji pogum prav to, da škarje odložimo.

// KONEC 3. DELA

Uporaba škarij je bila zmeraj enostavna : škk škk in je odrezano.
Male škarje, velike škarje,… zakomplicira se običajno pri materialu, ki ga režemo.
AMPAK z izkušnjami ugotoviš, da je bolj kot ne pomembno to, da so škarje nabrušene, ostre. Včasih uporabiš silo ampak se da…

Vztrajam(o) v odnosih in v situacijah, ko pa pridem(o) do točke, ko je treba narediti konec, to naredim(o). Daleč od tega, da bi se to zgodilo brez slabe vesti ali obžalovanja. To moram(o) narediti : sploh, ko ugotovim(o), da je to edini način, da zavarujem(o) sebe.

AMPAK…

Včasih se zgodi, da odrežem(o) “napačen” odnos in situacije. Sploh kadar to naredim(o) impulzivno.

Če sem kot mladostnica v preteklosti veliko lažje (od)rezala, sem se skozi introspekcijo naučila, da je rezanje le način bežanja, skrivanja in izogibanja.

Soočenje z resnico je težko in neprijetno.

// KONEC 2. DELA

Šele na psihoterapijah sem zaznala, da je način rezanja moj obrambeni mehanizem.
Pa ne govorim o rezanju zapestja- kože, čeprav sem tudi to počela, teveč o rezanju odnosov.

“Iva, ti želiš oditi vstran, ker želiš, da se s tem prenehajo tvoji miselni procesi.”
Gledam jo. Ona gleda mene.

“Kako običajno končaš odnose?” me vpraša.
Dvignem svojo desno dlan, skupaj stisnem palec, prstanec in mezinec (da naredim znak za PEACE ✌️) in s preostalima prstoma imitiram škarje. ✂️
“Odrežem,” rečem in jo pogledam. Nato pa pogledam navdol, saj sta me v tistem trenutku objela sram in krivda, moji mentalni procesi pa so šli na introspektivno potovanje, katerim odnosom sem v preteklosti že naredila konec…

// KONEC 1. DELA