Category: Razbijam sivo
razbijamsivo : inner bitc(h)
“Stara, ti preveč razmišljaš, živet začni.”
Ta stavek mi po X letih še zmeraj odmeva v lobanji.
In nič manj razmišljanja ni bilo 1848 ur pred začetkom mojega potovanja kot ga je sedaj, po dobrem tednu, ko se »adaptiram« na novo okolje, čas in situacije. Če je bilo pred odhodom polno neznank, jih je zdaj skoraj enako število. Medtem ko sem X arhivirala, ostale skrivam v oklepaje.
Ker očitno ne znam nehati razmišljati, lahko namesto worst-case scenarijev overthinkam best-case. Ampak tudi pri tem moram ostati dovolj »realna«. Saj veš, za vsak slučaj.
Moji možgani imajo namreč precej nenavaden način priprave na življenje: najprej morajo simulirati vse možne načine, kaj vse bi lahko šlo narobe. In kaj, če se zgodi še tisto, na kar sploh nisem pomislila?
Kot da bi me pred razočaranjem zaščitilo dejstvo, da sem ga v glavi že stokrat preživela. Kot da bi lahko z dovolj intenzivnim razmišljanjem presenetila prihodnost in ji vzela moč, da me preseneti.
Notranji demon, ki vedno sedi v prvi vrsti, ima komentar na vsako odločitev in za vsako neznanko pripravljen scenarij katastrofe.
Verjetno mu delam krivico, ko ga označujem za temačnega. Morda njegov namen sploh ni slab. Morda je to samo del mene, ki je nekoč ugotovil, da je varneje pričakovati najhujše kot biti nepripravljen na bolečino.
Ampak med zaščito in samoomejevanjem je precej tanka meja.
Včasih ne znam več ločiti intuicije od strahu, opozorila od alarma in realne nevarnosti od vseh tistih, ki jih je ustvarila moja domišljija. In čeprav se ne vržem na vsako misel, ki mi jo ponudi, je že samo nenehno pogajanje z lastno glavo precej izčrpavajoče.
Mogoče je moja mini zmaga prav v tem, da ne verjamem več vsaki napovedi. Da lahko slišim opozorilo, ne da bi morala po njem tudi ravnati. Da si dovolim ne vedeti. Ne predvideti. Ne nadzorovati.
Ne želim se znebiti tega dela sebe. Želim pa mu odvzeti funkcijo glavnega urednika mojega življenja.
Ker prihodnost ni seznam nevarnosti, ki jih moram pravočasno odkriti. In življenje ni nekaj, na kar se lahko dovolj dobro pripravim, da me nikoli več ne bo strah.
Torej, draga inner bitch: Slišim te. Vem, da me želiš zaščititi. Ampak hvala, od tu naprej prevzamem jaz. Ni treba, da me obvaruješ pred življenjem, ki ga poskušam živeti.
#razbijamsivo : (od)rezati /4.
Četudi se zavedamo določenih obrambnih mehanizmov, to še ne pomeni, da jih zaradi tega zavedanja ne uporabljamo več.
Postala sem pozorna na svojo težnjo, da v trenutkih bolečine včasih želim (od)rezati odnos, drugič pa (za)rezati samo sebe. Zdi se kontradiktorno, da želim bolečino odstraniti tako, da povzročim še več bolečine. A takšni smo ljudje – kompleksna bitja.
Zavedanje o tem, kakšno bolečino lahko z rezanjem odnosov povzročim drugim, sem zares ponotranjila pred dvema letoma, ko sem na lastni koži izkusila svojo obrambno taktiko. Zame zelo pomemben odnos se je končal tako, da me je odrezala oseba, do katere sem gojila bratski odnos.
Kljub bolečini, ki mi jo je povzročil takšen način prekinitve odnosa, sem se zavedala, da gre lahko za obrambno taktiko. Zaradi lastne introspekcije sem lahko razumela, kaj morda doživlja druga oseba, in njenega dejanja nisem jemala osebno. Vsaj ne v celoti.
Toda razumevanje misli in občutkov, ki poganjajo ta mehanizem, še ne pomeni, da smo imuni na samo dejanje in njegove posledice.
Morda je bilo še težje od same bolečine spoznanje, da sem se zaradi te izkušnje še jasneje zavedela lastnega vzorca rezanja odnosov.
Zadržati impulz, da ne zarežem sama vase, se mi zdi veliko lažje kot zadržati impulz, da ne prekinem odnosa ali ne pobegnem iz določene situacije. V obeh primerih gre za čustveno in miselno stisko, za katero imam omejeno toleranco (omejeno zmožnost), koliko lahko v nekem trenutku zdržim neprijetne emocije.
Najlažje je seveda pobegniti, namesto da bi drugi osebi sporočila, kaj čutim. Lažje je prekiniti stik kot tvegati ranljivost, ki jo prinaša iskren pogovor.
Toda nenehna uporaba te »obrambne« taktike te lahko na neki točki pusti zelo osamljenega.
// KONEC 4. DELA
#razbijamsivo : (c)ono
Medtem ko odštevam tedne do svojega naslednjega velikega »osvajanja«, se mi v mislih vedno znova prikrade stavek, ki mi ga je tolikokrat ponovila terapevtka.
»Iva, ti se tako zelo bojiš, da ti bo sladoled padel na tla, da si ga niti ne privoščiš.«
Ker moje okuševalne brbončice NE MARAJO sladkega, sem potrebovala precej časa, da sem razumela, kaj mi želi povedati. Namesto sladoleda sva poskusili tudi s parfumom. Ampak ni “poklikalo”. Šele precej pozneje sem zares razumela, kaj se skriva za prispodobo.
Tako zelo sem anksiozna, da se bojim narediti karkoli. Tako zelo se bojim izgube, da sploh ne poskusim.
In res je. Tako zelo se zavedam minljivosti, da o(b)stanem praznih rok.
Ampak kaj, če ni bistvo v tem, da se naučim preprečiti, da bi mi sladoled padel na tla? Kaj, če se moram naučiti sprejeti, da se to lahko zgodi, pa si ga vseeno privoščiti? Ne vem, ali bom kdaj znala zares odložiti strah pred izgubo. Ne vem, ali se bom kdaj nehala spraševati, kaj sledi lepim trenutkom in kako bo, ko se bodo končali.
Morda pa mi ni treba poznati vseh odgovorov.
Morda si moram samo dovoliti, da se nekaj lepega zgodi, ne da bi že vnaprej žalovala za njegovim koncem.
Ker če se ves čas pripravljam na izgubo, mi lahko uide nekaj, česar ne bom nikoli dobila nazaj.
Sedanji trenutek.
In morda je čas, da si končno privoščim ta prekleti sladoled
#razbijamsivo : ident(i)teto
“Iva, čim manj poslušaj svoje temačne dele.”
In zalivaj zdrave, se opomnim.
IDENTIFIKACIJA
Na svoji večletni poti “popravljanja” sem prejela mnoge nasvete in nalepke. Od tega, da je nujno, da “postanem mešanček“, do tega da sem “preveč občutljiva“. “Ne jemlji vsega tako osebno” je absolutno bil najpogostejši podeljen kamenček modrosti.
In ko sem leta in leta manevrirala po ostrih ovinkih življenja, se je zgodilo to, da sem obtičala v razpokah sivine. Nekaj, kar se pač zgodi, ko nenehno kopaš: po sebi, v sebe, nekje vmes pa se zagradiš, ogradiš ter še huje: ohladiš.
𝚜𝚒𝚟𝚊
Ko sem obtičala v sivinah svoje nežne duše, sem (ob)čutila vse prej kot pa nežnost. Jeza in žalost, sta bili prvi. Do njiju pa sem se morala dokopati. Pred tem me je objemala otopelost. To ne pomeni, da ne čutiš ničesar: nasprotno. Velika črna luknja, ki se je fizično kazala kot pekočina v prsih in bolečini v čeljustih. Emocij ni bilo. Solz ni bilo. Vedela sem, da nisem OK, a besed za svoje stanje nisem našla. Zdelo se je tudi, kot da iz mene morajo priti solze, ki pa se zaradi ledu (otopelosti) niso znale “manifestirati”.
Šele, ko sem se srečala z eXtremi, bodisi ⬛️ ali ⬜️, sem znala zaznati: bolečino.
“BORDERLINE”
To je bila prva uradna diagnoza. “Mejno motena oseba.”
“Iva veš, jaz osebno nisem za nalepke, ali za predalčkanje.” mi je rekla, preden mi je povedala mojo diagnozo.
“Sicer pa, toliko kot pa ti delaš na sebi, a nisi že ugotovila?”
“Borderline in disociacija, je to, s čemer se bojuješ.”
Bilo je, kot da se je moj mentalni film zaustavil, nato pa se je skozi filter “borderlajna” prevrtel film mojega celotnega življenja. Razumela sem, hkrati pa sem končno začela čutiti vse to, kar prej nisem znala. Najprej sram, nato ogromna količina jeze, šele nato pa je nastopilo dolgo obdobje žalosti. In še več krivde. In to so bili moji eXtremni valovi, na katerih sem se morala naučiti surfati. Tsunamija nisem morala zaustaviti, vse kar je ostalo je bilo to, da se naučim zajezditi valove eXtremov in se potopiti, globoko, zelo globoko.
(ŽALO)VANJE
Ne glede na to, kako sem se trudila mentalizirati oziroma racionalizirati svoja stanja, edina pot skozi celjenje je čutenje. In za to potrebuješ varen prostor. Prostor in predvsem ljudi, ki jih globina ne prestraši.
“Potrebujem starejšega, kompetentnega moškega terapevtka,” sem ji rekla. “Ženske terapevtke ste super ampak preveč ste mile in nežne. Za vas sem preveč.”
In po več letih “pocanja”, “zdravljanja” ter “popravljanja” sem končno vedela, kaj potrebujem. Še bolj pomembno kot vedeti, kaj potrebujem je bilo pomembno to, da sem bila pripravljena, da končno pritečem skozi ciljno ravnino. Ne le, da sem vedela kaj si želim, pomembno je bilo tudi vedeti, česa si ne želim.
PROSTOR
Čakala sem več kot eno leto, da sem preko zdravstva prišla do svoje zadnje bilke upanja: kliničnega psihologa. “Starejšega moškega.” Leto čakanja se sliši veliko, ampak ko si že tako dolgo “na poti”, je leto le kratek odsek. Če ne drugega, imaš upanje in vero, da bo zdaj končno bolje.
Dobila sem svoj varen pristan, kamor sem se lahko zatekla, četudi le za eno uro enkrat na mesec. Bolje to kot nič.
In morda sem šele tam začela zares razumeti, da zdravljenje ni v tem, da iz sebe odstraniš vse, kar je temno. Ni v tem, da postaneš nekdo drug, niti v tem, da postaneš manj občutljiva, manj intenzivna ali manj globoka. Dolgo sem namreč verjela, da so prav ti deli mene tisti, ki jih moram popraviti oziroma odstraniti.
V varnem prostoru sem jih lahko prvič začela spoznavati, namesto da bi se z njimi ves čas borila.
Morda zdravljenje sploh ni popravljanje, temveč spoznavanje vseh svojih delov — tudi tistih, ki so se nekoč naučili preživeti, se braniti, kričati ali umikati. In tudi tistih, ki so bili ves čas tiho, nekje globoko v meni, in so samo čakali, da jih končno opazim.
In prav tam se je začelo spreminjati tudi moje razumevanje identitete.
IDENT(I)TETA
Dolgo sem verjela, da je moja naloga postati bolj “normalna”. Bolj mirna. Manj občutljiva. Manj intenzivna. Pravzaprav — manj jaz. Danes se učim nečesa drugega. Svojih temnih delov mi ni treba izkoreniniti. Lahko jih poslušam, ne da bi jim pustila krmilo. Lahko priznam njihov obstoj, ne da bi jih hranila. Lahko razumem, od kod prihajajo, ne da bi jim dovolila, da odločajo, kam grem.
In zato se danes, ko zaslišim: “Iva, čim manj poslušaj svoje temačne dele.” opomnim, da jih ni treba sovražiti. Ni jih treba zanikati. Ni jih treba utišati. Morda jih moram samo razumeti in se hkrati zavestno odločati, čemu bom dajala svojo pozornost, energijo in prostor.
Ne želim več zalivati tistega, kar v meni raste iz strahu.
Želim zalivati zdrave dele sebe. Tiste, ki znajo ljubiti, zaupati, ustvarjati in čutiti. Tiste, ki se učijo, se zmotijo, padejo in vstanejo. Tiste dele, ki kljub vsemu, kar so doživeli, še vedno verjamejo, da je vredno poskusiti znova in se odločiti za življenje.
Morda identiteta nikoli ni bila vprašanje: “Kateri del mene sem jaz?” ampak vprašanje: “Katere dele sebe bom hranila?” In tukaj se zame začne pravo razbijanje sivine.
Ne tako, da postanem bela. Ne tako, da izbrišem črno ali razbijem vse, kar je temno, temveč tako, da končno sprejmem, da je v meni prostor za vse barve in odtenke črne in bele. Za svetlobo in senco. Za nežnost in jezo. Za moč in ranljivost. Za vse tiste koščke mene, ki so me pripeljali sem, kjer sem danes.
Lahko jih spoznam, sprejmem in poslušam. A sama izberem, katerim bom pustila rasti.
#razbijamsivo : trav(m)o
Več kot imaš izkušenj s ⬛️, težje si predstavljaš ⬜️.
Bolj, kot si predstavljaš ⬜️, bolj te neskladje med ⬛️ in ⬜️ boli.
V #viskanjusive sem spoznavala vezni člen IN, ki sem ga morala integrirati v svoje zaznavanje, šele tako sem lahko #kreiralasivo. Pri razbijanju pa… včasih IN, drugič ALI, spet tretjič pa oboje skupaj!
Dejstvo: eXtremi niso OK; včasih so sicer realna situacija vseh nas, ki “radi” živimo v eXtremu: enostavno ne gre drugače. “Tako smo zvezani.” Spiritualci bi komentirali, da si je tako izbrala naša duša, stroka bi nas označila s kakšno diagnostično nalepko oziroma bi nam dodelila kakšno “sistemsko napako”.
Možgani, ki so v nenehnem stanju pripravljenosti: boj, beg ali zamrznitev.
Ne glede na način, ki ga (nehote) izberemo, je realno (sivo) dejstvo: živčni sistem deluje. Možgani, ki opravljajo svojo nalogo (ščitijo). In nekako je zelo težko pričakovati, da se bo način delovanja čudežno spremenil.
Čeprav.. zaželeno je, da se umiri. Kajti nenehna “pripravljenost” na vojno stanje posamezniku ne omogoča Življenja (z veliko začetnico).
Ne glede na travmo ⬛️ (z veliko ali malo začetnico) je potrebno ogromno ⬜️, da se način doživljanja “popravi” oziroma spremeni…
In medtem ko vsa ta “teorija štima” je realnost velikokrat precej drugačna.. ampak se pa seveda spreminja. Kajti to je namen #razbijanja; zaznavati drugače kot pa le ⬛️ in/ali ⬜️… saj veš… ves spekter, še posebej pa tisti, ki prihaja iz ❤️.
Edini način je, da greš skozi sivo (zaščito), ki ji praviš “varovalna” pregrada.
#razbijamsivo : X
“Teta, kaj pomeni X?” 👧
‘Ooooh, 💩, pomislim.’ Verjetno je ena redkih, ki ne pozna moje “obsesije” z X-om.
“Malecka, ❌ lahko pomeni veliko stvari. Odvisno od konteksta.”
Ker beseda kontekst v besednjaku štiriletnice še ne obstaja, ji razložim drugače.
“Veš, X v različnih situacijah pomeni nekaj drugega. Na tej slikici je namesto oči. Poglej ograjo – tudi tam so sami X-i. Pa poglej na cesto … tam je narisan en velik bel X.”
“Zakaj ima smeško X namesto očk?” me z iskrenim zanimanjem vpraša.
“Umm … mogoče zato, ker je zelo utrujen.”
Kontekst: utrujenost.
Mogoče sem tudi jaz utrujena. Od vseh X-ov. Od emojijev. Od pomenov, ki jih pripisujem stvarem. Od obsesij.
Včasih si želim, da bi bila spet otrok. Takrat je bil X samo črka.
#razbijamsivo : integracijo
Prisežem, da je !ntegration ena izmed težjih pesmi, ki jih pišem. In to ne le zavoljo glasbeno-ustvarjalnega procesa, ki se dogaja znotraj benda, temveč zavoljo mojega čustvenega doživljanja v trenutnem življenjskem obdobju. In dobro vem, da bo minilo. Tako kot vse prijetne in neprijetne stvari v življenju.
Ustvarjalni procesi, ki se dogajajo znotraj benda, so težki ampak precej bolj “obvladljivi”, kot to, kaj se subtilno odvija v meni: jaz; moj mindset in čustva.
En del mene mi prigovarja, da je to “le pesem” in da sem si sama zastavila precej velik izziv. Kot da hočem s to pesmijo rešiti samo sebe in na silo dobiti odgovor. Odgovor kot razrešitev in srečen konec pravljice.
Globoko v sebi vem, da se to ne bo zgodilo. Bolj verjetno je, da bo pesem le en korak k razrešitvi; kajti vsakič ko bom pesem izvajala, se bo prebudil ranjen del mene; in takrat bom kopala, mrcvarila. Razumem, da se kdo vpraša, zakaj to počnem in odgovor je enostaven: nimam vpliva; pandorina skrinjica je prepolna in težka vsebina prihaja na površje.
Del mene kriči, zakaj sem se ponovno čustveno prilepila na tekst in dobesedno izpostavila svoje srce na pladenj. Drug del mene je hvaležen, da imam takšno srečo, da lahko skozi glasbo in ustvarjanje doživljam katarzo. Tretji del mene mi prigovarja, da spet kompliciram, četrti del mene pa mirno čaka, da se neurje umiri.
In nekako je to odgovor, ki sem ga iskala. Integracija kot združitev vseh delov (sebe).
#razbijamsivo : zgodbo
USTVARJANJE IZ BOLEČINE
Zadnje dneve veliko razmišljam o svojih ustvarjalnih procesih in inspiracijah.
Velikokrat sem zapisala statement, da imam dovolj ustvarjanja iz bolečine. Še več, napisala sem, da sem hvaležna vsem heartbreakom, ki so se mi zgodili, saj so bili povod in inspiracija za najbolj emocionalno-potencialno nabite tekste.
Nekako sem zapis naredila v upanju, da bi mi Življenje prizaneslo, da bi nehalo boleti.
Pa vendar… Življenje ne deluje na tak način. Ne morem se JAZ odločit. Ali pač?
V kolikor se odločim in na sebe nadenem varovalo flegme, ki ne bo čutila… Kdo sem potem?
“RADA BI POSTALA MANJ OBČUTLJIVA.”
Podobno željo oziroma zahtevo sem izrazila na psihoterapijah: “Rada bi postala manj občutljiva.”
In sem “garala” : obiskovala različne terapevte, izvajala različne prakse… VSE, da le ne bi bila tako f* občutljiva.
In v vseh teh letih se to ni spremenilo. Še zmeraj sem čutljiva, morda bolj emocionalno “inteligentna” ampak nič manj čutna. Še bolj sem v stiku s sabo. Kaj čutim? Kaj mislim? Zakaj se tako počutim? Kje čutim?
Morda sem se naučila, da me en globok dih prizemlji, da “šparam” s svojo energijo, da ne pokažem čustev, da se grem jokat na stranišče, da stlačim v sebe…da ne pokažem! (“Močna in pogumna”.)
A spet, še ena plast laži, še ena dodatna maska. Ljudje okrog mene pa v bistvu zaznajo vihar, ki ga tlačim. Pretentam le sebe; ne pa drugih.
ODVISNOST OD INTENZIVNOSTI
Kaj najstnica sem si obljubila, da ne bom pisala ljubezenskih pesmi. V mislih sem imela, da ne bom pisala o lepih občutkih. In iskreno… ne znam pisati o lepih občutkih: prvič zato, ker prijetne občutke, če niso ekstremni (evforični) zaznam veliko manj intenzivno. Precej bolje znam začutit globino žalosti, ekstremen bes, kot pa vse “dolgočasne” trenutke vmes.
Svojo “praznino” sem enačila z dolgčasom. Ker če ni bilo thrilla, potem je bilo preveč “brezveze”, “vsakdanje”, “normalno”.
Velikokrat se vprašam ali sem sadist in sem “zasvojena” z bolečino. Oziroma ali sem zasvojena s trenutkom, ko bolečina mine in doživim olajšanje?
Verjetno nisem zasvojena. Ali pa tudi. Definitivno sem zasvojena ampak zagotovo ne z bolečino.
TRANSFORMIRAJ ⬛️ V ⬜️
Spoznala sem, da se je moje ustvarjanje zmeraj začelo (in končalo) z ⬛️.
Šele pred časom sem se naučila, da sem temu osamljenemu ⬛️ začela dodajati tudi ⬜️.
“Iva, ne glede na to, kako boli, daj upanje. Četudi le 1%… daj upanje. Transformiraj ⬛️ v ⬜️. Ne ostajaj v ⬛️. “
EMOJ! LOVE
Tega sem se zavestno lotila šele s pesmijo EMOJ! LOVE. Pesem sem želela napisati kot družbeno kritiko na moderen svet digitalnih zmenkarij, na digitalne srčke. Seveda sem morala izhajati iz svojih izkušenj, svojega doživljanja. Pesem, ki se je vrtela okrog številnih neuspelih “odnosov”, ki so funkcionirali vse dokler smo si pošiljali lepe emojije. Srčke, poljubčke, objemčke. Kdaj so emojiji zamenjali pristen človeški stik?
X
In seveda, X. Če je pa kdo moja ustvarjalna muza, je pa to on. Carrie v Sex and the City je imela Živino (Mr. Big), jaz imam X-a. Tukaj se precej vplete moje vprašanje o tem, ali sem sadist. Zakaj “ljubezen” enačim z drobtinicami oziroma zakaj “ljubezen” vidim tam, kjer je sploh ni.
!NTEGRACIJA
Še huje… v !NTEGRATION sem mislila, da si bom raztrgala dušo vsaj na dva kosa.
(Tisti Ki Ga ne Smemo Imenovati si jo je raztrgal na sedem delov, tako da morda ni tako slabo. #sarkazem)
Nekako sem postala “obsedena” z zgodbami, ki mi jo pisanje pesmi da. In postala sem nepotrpežljiva do ustvarjalnega procesa. Želim si ga dokončati čimprej in dobiti olajšanje. Z razlogom. Kadar pišem se, mrcvarim. Mrcvarim se, ko pesem izvajam. Res je, da šele skozi čas dobim trdo koži in emocionalen naboj ni tako težek, kot v začetnih fazah ustvarjanja. Ampak… zgodbo, pomen, spomin, bolečino si bom zapomnila.
In sedaj, ko poskušam !ntegracijo spraviti v slovenski jezik opažam še en vzorec: IZOGIBANJE.
Sicer se ne izogibam prevajanju ali petju, temveč vsemu temu, kar se sproži znotraj mene. Vsi spomini pridejo na plan. Vse neizrečene besede, spoznanja in neprijetni občutki. Ja, vsekakor se zgodi transformacija, ampak “dvig feniksa iz pepela” je vse prej kot neboleč. Verjetno zagotovo prav zaradi tega nisem sadist, saj ne uživam v bolečini te transformacije.
ZA VIŠJE DOBRO?
Edina misel, ki me pomirja je, da če se v besedilu najde vsaj ena oseba in da ta ena oseba začuti olajšanje ob tem, da misli/zaznava podobno ter posledično dobi tisti občutek, da ni sama, je moja misija opravljenja. Čutenje (emocionalne) bolečine je pa “korateralna škoda”, ki je očitno del poti, ki jo moram kot umetnik pač narediti.
Za “višje dobro”. Sicer pa, saj sem si sama “kriva“. Kaj sem pa, občutljIVA.
#razbijamsivo : anksiozo
Običajno intruzivne misli racionalno konfrontiram: “Kolikšna je verjetnost, da se zgodi ⬛️?“
Večinoma časa je odgovor: “1 %”. In to me pomiri.
Problem nastane, ko je izračun 50:50 (ali kako drugače) in je precej verjetno, da se nihalo obrne v ⬛️ smer…
(ali pa v ⬜️ ekstrem). Takrat🫀podivja, saj 🧠 izgublja(m) nadzor.
Mogoče ni ⬛️.
Mogoče ni ⬜️.
Je ⬛️ & ⬜️.
Ne glede na izračune, odstotke, scenarije in poskuse napovedovanja prihodnosti,
me ustavi le dih, ki me vrne v *ta* trenutek.
Včasih mir ne pride, ko najdemo odgovore.
Pride, ko sprejmemo, da ga še nimamo.
#razbijamsivo : transakcijo
“Opažam, kako je večino (partnerskih, prijateljskih) odnosov transakcij.” mu rečem. “Igre, kdo bo kaj (pri)dobil od nekoga. A je to namen odnosov? Transakcije, kot da smo na banki. Kot da so odnosi poslovni model. “
Mirno me gleda, kot to običajno počne na najini uri terapije in nato malce zatrza. Tudi to običajno naredi, sploh ko mu zastavim specifično vprašanje, za katerega potrebuje nekaj časa, da naredi pot po svoji “bazi znanja” .
“Iva, pomembni, (globoki) odnosi so transformativni in ne transakcijski.” mi odvrne. “Namen je, da rastemo.”
“In zakaj potem odnosi tako zelo bolijo? Zakaj določeni odnosi v nas sprožijo “triggerje”?”
“Zato, ker nam je mar in ker nam je pomembno,” reče.
ODNOS KOT OGLEDALO
Dolgo sem mislila, da so “triggerji” dokaz, da je z odnosom nekaj narobe. Danes se sprašujem, ali niso včasih dokaz ravno nasprotnega. Da je nekdo prišel dovolj blizu, da je osvetlil del mene, ki sem ga dolgo skrivala. Strah pred zavrnitvijo. Potrebo po potrditvi. Hrepenenje po bližini. In morda najglobje od vsega: strah pred bolečino izgube, pred razhodom. Pred tem da “izgubimo” nekoga, ki nam je pomemben.
TRANSAKCIJA vs. TRANSFORMACIJA
Morda transakcijski odnosi res manj bolijo. V njih poznamo pravila igre. Jaz dam tebi, ti daš meni. Bilanca je jasna. Toda tukaj je rast omejena; včasih je sploh ni. Ostanemo na površini. Transformativni odnosi so drugačni. Ne vprašajo nas, kaj bomo dobili. Vprašajo nas, kdo bomo postali.
BOLEČINA / triggerji
Bolečino v odnosih sem razumela kot znak, da moram pobegniti, odrezati. Da to pomeni, da nekaj ni v redu. Danes se učim drugačne možnosti: bolečina ni vedno opozorilo. Včasih je samo cena bližine.
In morda najbolj pomembni odnosi niso tisti, ki nas nikoli ne prizadenejo, temveč tisti, zaradi katerih po bolečini nismo več isti. Morda je namen, da nas odnos spremeni. ❤️ Odnos ni transakcija. Je odločitev za rast. Je integracija.
#opomnik

