Prisežem, da je !ntegration ena izmed težjih pesmi, ki jih pišem. In to ne le zavoljo glasbeno-ustvarjalnega procesa, ki se dogaja znotraj benda, temveč zavoljo mojega čustvenega doživljanja v trenutnem življenjskem obdobju. In dobro vem, da bo minilo. Tako kot vse prijetne in neprijetne stvari v življenju.
Ustvarjalni procesi, ki se dogajajo znotraj benda, so težki ampak precej bolj “obvladljivi”, kot to, kaj se subtilno odvija v meni: jaz; moj mindset in čustva.
En del mene mi prigovarja, da je to “le pesem” in da sem si sama zastavila precej velik izziv. Kot da hočem s to pesmijo rešiti samo sebe in na silo dobiti odgovor. Odgovor kot razrešitev in srečen konec pravljice.
Globoko v sebi vem, da se to ne bo zgodilo. Bolj verjetno je, da bo pesem le en korak k razrešitvi; kajti vsakič ko bom pesem izvajala, se bo prebudil ranjen del mene; in takrat bom kopala, mrcvarila. Razumem, da se kdo vpraša, zakaj to počnem in odgovor je enostaven: nimam vpliva; pandorina skrinjica je prepolna in težka vsebina prihaja na površje.
Del mene kriči, zakaj sem se ponovno čustveno prilepila na tekst in dobesedno izpostavila svoje srce na pladenj. Drug del mene je hvaležen, da imam takšno srečo, da lahko skozi glasbo in ustvarjanje doživljam katarzo. Tretji del mene mi prigovarja, da spet kompliciram, četrti del mene pa mirno čaka, da se neurje umiri.
In nekako je to odgovor, ki sem ga iskala. Integracija kot združitev vseh delov (sebe).
Zadnje dneve veliko razmišljam o svojih ustvarjalnih procesih in inspiracijah.
Velikokrat sem zapisala statement, da imam dovolj ustvarjanja iz bolečine. Še več, napisala sem, da sem hvaležna vsem heartbreakom, ki so se mi zgodili, saj so bili povod in inspiracija za najbolj emocionalno-potencialno nabite tekste.
Nekako sem zapis naredila v upanju, da bi mi Življenje prizaneslo, da bi nehalo boleti.
Pa vendar… Življenje ne deluje na tak način. Ne morem se JAZ odločit. Ali pač?
V kolikor se odločim in na sebe nadenem varovalo flegme, ki ne bo čutila… Kdo sem potem?
Podobno željo oziroma zahtevo sem izrazila na psihoterapijah: “Rada bi postala manj občutljiva.”
In sem “garala” : obiskovala različne terapevte, izvajala različne prakse… VSE, da le ne bi bila tako f* občutljiva.
In v vseh teh letih se to ni spremenilo. Še zmeraj sem čutljiva, morda bolj emocionalno “inteligentna” ampak nič manj čutna. Še bolj sem v stiku s sabo. Kaj čutim? Kaj mislim? Zakaj se tako počutim? Kje čutim?
Morda sem se naučila, da me en globok dih prizemlji, da “šparam” s svojo energijo, da ne pokažem čustev, da se grem jokat na stranišče, da stlačim v sebe…da ne pokažem! (“Močna in pogumna”.)
A spet, še ena plast laži, še ena dodatna maska. Ljudje okrog mene pa v bistvu zaznajo vihar, ki ga tlačim. Pretentam le sebe; ne pa drugih.
Kaj najstnica sem si obljubila, da ne bom pisala ljubezenskih pesmi. V mislih sem imela, da ne bom pisala o lepih občutkih. In iskreno… ne znam pisati o lepih občutkih: prvič zato, ker prijetne občutke, če niso ekstremni (evforični) zaznam veliko manj intenzivno. Precej bolje znam začutit globino žalosti, ekstremen bes, kot pa vse “dolgočasne” trenutke vmes.
Svojo “praznino” sem enačila z dolgčasom. Ker če ni bilo thrilla, potem je bilo preveč “brezveze”, “vsakdanje”, “normalno”.
Velikokrat se vprašam ali sem sadist in sem “zasvojena” z bolečino. Oziroma ali sem zasvojena s trenutkom, ko bolečina mine in doživim olajšanje?
Verjetno nisem zasvojena. Ali pa tudi. Definitivno sem zasvojena ampak zagotovo ne z bolečino.
Spoznala sem, da se je moje ustvarjanje zmeraj začelo (in končalo) z ⬛️.
Šele pred časom sem se naučila, da sem temu osamljenemu ⬛️ začela dodajati tudi ⬜️.
“Iva, ne glede na to, kako boli, daj upanje. Četudi le 1%… daj upanje. Transformiraj ⬛️ v ⬜️. Ne ostajaj v ⬛️. “
Tega sem se zavestno lotila šele s pesmijo EMOJ! LOVE. Pesem sem želela napisati kot družbeno kritiko na moderen svet digitalnih zmenkarij, na digitalne srčke. Seveda sem morala izhajati iz svojih izkušenj, svojega doživljanja. Pesem, ki se je vrtela okrog številnih neuspelih “odnosov”, ki so funkcionirali vse dokler smo si pošiljali lepe emojije. Srčke, poljubčke, objemčke. Kdaj so emojiji zamenjali pristen človeški stik?
In seveda, X. Če je pa kdo moja ustvarjalna muza, je pa to on. Carrie v Sex and the City je imela Živino (Mr. Big), jaz imam X-a. Tukaj se precej vplete moje vprašanje o tem, ali sem sadist. Zakaj “ljubezen” enačim z drobtinicami oziroma zakaj “ljubezen” vidim tam, kjer je sploh ni.
Še huje… v !NTEGRATION sem mislila, da si bom raztrgala dušo vsaj na dva kosa.
(Tisti Ki Ga ne Smemo Imenovati si jo je raztrgal na sedem delov, tako da morda ni tako slabo. #sarkazem)
Nekako sem postala “obsedena” z zgodbami, ki mi jo pisanje pesmi da. In postala sem nepotrpežljiva do ustvarjalnega procesa. Želim si ga dokončati čimprej in dobiti olajšanje. Z razlogom. Kadar pišem se, mrcvarim. Mrcvarim se, ko pesem izvajam. Res je, da šele skozi čas dobim trdo koži in emocionalen naboj ni tako težek, kot v začetnih fazah ustvarjanja. Ampak… zgodbo, pomen, spomin, bolečino si bom zapomnila.
In sedaj, ko poskušam !ntegracijo spraviti v slovenski jezik opažam še en vzorec: IZOGIBANJE.
Sicer se ne izogibam prevajanju ali petju, temveč vsemu temu, kar se sproži znotraj mene. Vsi spomini pridejo na plan. Vse neizrečene besede, spoznanja in neprijetni občutki. Ja, vsekakor se zgodi transformacija, ampak “dvig feniksa iz pepela” je vse prej kot neboleč. Verjetno zagotovo prav zaradi tega nisem sadist, saj ne uživam v bolečini te transformacije.
Edina misel, ki me pomirja je, da če se v besedilu najde vsaj ena oseba in da ta ena oseba začuti olajšanje ob tem, da misli/zaznava podobno ter posledično dobi tisti občutek, da ni sama, je moja misija opravljenja. Čutenje (emocionalne) bolečine je pa “korateralna škoda”, ki je očitno del poti, ki jo moram kot umetnik pač narediti.
Za “višje dobro”. Sicer pa, saj sem si sama “kriva“. Kaj sem pa, občutljIVA.
Kot otrok nisem znala lagati zgodb. Danes jih znam. Problem je, da jim še vedno verjamem.
Spomnim se, kako smo v 1.r. (ali 2.r) OŠ, dobili nalogo, da moramo na podlagi ilustracije v učbeniku, napisati zgodbico.
Nikakor nisem uspela vklopiti svoje “domišljije”. Kot da sem se želela “priklopiti” v ilustracijo in na podlagi različnih detajlov napisati, kaj se je zares zgodilo. Napisati je bilo potrebno vsaj eno stran, jaz sem pa že po nekaj kratkih stavkih ostala brez idej.
Ker sem imela blokado, sem za pomoč prosila mamo. Ampak sva že takrat bili “vsaka na svojem bregu” nerazumevanja. Mama se je jezila name in me pregovarjala, da lahko opišem nekaj, četudi se ni zgodilo. “Lahko si izmisliš,” je rekla. A to mojim malim možganom ni pomagalo. Kako naj pišem o nečem, kar se sploh ni zgodilo?
Moja domišljija se je skozi nadaljnja leta precej razvila (še “preveč”), a pri pisanju besedila lirike pesmi opažam svoj vzorec: težko pišem o tem, kar se ni zgodilo. Moram čutiti. Mora priti iz mene.
Naučila sem se interpretirati zgodbo pesmi, četudi sama lirike nisem napisala. AMPAK, spoznavam, kako ne znam “odrezati” igranja te vloge in potem to “vlečem” za sabo.
To sem še predobro spoznala pri 𝚙𝚒𝚌𝚝𝚞𝚛𝚎 𝚐𝚛𝚎𝚢 : celotna moja identiteta se je povezala s “𝚜𝚒𝚟𝚘 Ivo”. Zaradi precej težkih psiholoških tematikah sem se nenehno “mrcvarila”. Na vajah, na odru in tudi izven performansa. To sem spoznala šele, ko sem začeli igrati z MATCH! in sem se avtomatsko začela povezovati v zgodbo (meni novih) besedil.
Naslednji AHA moment pa se je odvil, ko sem začela ustvarjati nova besedila. EMOJI LOVE je zelo dober primer tega procesa, !NTEGRATION pa je moje sume potrdil. “Ne želim krvaveti svoje zgodbe v besedila”, a vendar to počnem.
Spoznavam, da je takšen način ustvarjanja precej naporen. Čustveno se zalepim na tematiko, ki je ne znam izpustiti. Pesem je morda končana, zgodba ni. Še tedne jo nosim v sebi.
Ne vem, ali je to nekaj, kar bom enkrat nehala početi. To sem jaz in verjetno je to tisto, kar “začini” umetniško delo ter doda posebno energijo… čustva. Če se vrnem na trenutno najbolj aktualno pesem, ki jo ustvarjam(o) – !NTEGRATION, sem v angleški različici znala zelo dobro vzpostaviti čustvene meje, pri slovenski različici pa sem klonila pod pritiskom lastnih emocij. Petje besedila pesmi je bilo preveč osebno, preveč ranljivo in počutila sem se razgaljeno. Po koncu vaj sem (četudi sem dobila zelo dobro povratno informacijo bend memberjev) čustveno eksplodirala z besedami, da se sovražim. Saj vem, precej intenzivne besede, ampak res… v tistem trenutku sem želela izpuhteti iz obličja zemlje. Niti ne vem ali zaradi sramu ali kakšnega drugega čustva. Čutila sem le eno; globoko žalost in vse kar sem želela narediti je, da bi planila v jok. A nisem.
Besedilo je nastalo za #hardcore projekt, leta 2024.
Pri pisanju sem izhajala iz svoje osebne izkušnje, ko sem podoživljala jezo in razočaranja nad osebami, ki so me v preteklosti prizadele. 💔
Besedilo govori o notranjem boju, občutku izgube samega sebe in trenutku, ko se človek začne postavljati zase.
They hurt, I’ve cried
You hurt, I stayed.
We loved, we tried, but…
(It was never enough.)
⚡️ EVERY TIME WE FAILED:
We failed to show it…
⚡️ EVERYTHING
Bleeding from these open wounds.
⚡️ I know it shouldn’t hurt,
But it fcking does, it fcking does.
It f*cking hurts,
My mind and soul are torn apart.
I should have known, to be more wise.
[[ I HAVE FAILED ]]
My soul is weak, my mind is sick.
[[ IT SHOULDN’T HURT ]]
It’s not your fault that my body breaks.
[[ NOT MY FAULT ]]
it’s not your fault…
You didn’t break me—this was mine to take.
EVERY F*CKING TIME
I’ve learned to guard myself inside,
[[ I HAVE FAILED ]]
But now I scream and fight for my soul.
[[ I AM STRONG ]]
I see the truth, I see through you.
[[ IT SHOULDN’T HURT ]]
Back off—you hurt: that is not love.
You faked, you lied, while I believed:,
You even tried and steal my mind.
You faked, you lied, I broke inside:
You tried and steal my mind.
YOU FAILED
It’s not my fault; I’m not a machine.
My body bleeds…And it shows.
(In your eyes… in your eyes…)
YOU LET ME ROT IN PAIN
[[ NOT YOUR FAULT ]]
Običajno se tega izziva lotim na način, da posnetek poslušam #onrepeat.
Poskušam začutiti pesem, ujeti njen vajb.
Ta začetni del ustvarjanja mi je vedno najtežji, ker je to prostor neskončnih možnosti vsega, kar lahko povem, vsega, o čemer lahko pišem.
In najtežje je iz sebe spraviti tiste prve instinkte.
Takrat se namreč v glavi dogaja ogromno misli, dvomov, vprašanj.
Ampak ko za trenutek spustim kontrolo in neham razmišljati o tem, da bi pesem že “morala” biti dokončana (kako bi moral iti ritem, melodija, struktura, sporočilo pesmi) se stvari začnejo premikati bolj naravno.
V času, ko je nastal prvi tekst sem bila na počitnicah pri bratrancu v Nemčiji. Sprememba okolja mi je zelo ustrezala četudi sem imela precej izzivov, saj sem zaradi potovanja “izgubila” svojo rutino: jutranji tek. Tekaške čevlje sem sicer imela s seboj, ampak zimske temperature (-9) in “potovalni stres” mi niso dovoljevali, da se podam na rekreacijo. En del mene si je tega želel, drug del pa se je želel naučiti funkcionirati (in uživati), tudi brez tega.
ISKRENO: ja, prvi tekst je zagotovo inspiriran z mislimi na X-a.
Zaradi obilice bendovskega dela (koncerti, snemanje videospota, izdaja pesmi) smo uspeli šele konec aprila ustvarjati pesem 23 oziroma !NTegration, kot sem pesmi dodelila naslov v prvi fazi besedila (januar).
Ko smo na vajah začeli z ustvarjanjem, sem povsem pozabila na prvi teks, ki sem ga napisala januarja in sem najprej po zapiskih na telefonu iskala “potenciale” za 23 in jih dodajala v novo beležnico.
Na vajah smo se še pohecali : 23-ega (v mesecu) delamo pesem 23.
Samo pusti, da se pretvarjam z nasmehom,
ker sem postala dobra lažnivka.
Screenshot
Screenshot
Med poslušanjem 23 v živo (na vajah) sem ponovno začutila pesem. In takrat sem se spomnila na svoj prvi tekst, ki je nastal januarja. Med gledanjem stavkov sem “slišala” melodijo kitice. Poskusila sem prvič, in drugič. Tekst ustreza!
Zakompliciralo se je pri refrenu. Teksta (razen potencialov) nisem imela.
Gledam verz, gledam zapiske in pride “preblisk”:
Nekaj dni po začetnem ustvarjanju sem doživela močno emocionalno stisko:
Preplavljala so me ektremna občutja: od zelo prijetnih, skoraj evforičnih občutkov zaljubljenosti do intenzivnega strahu.
Bilo je, kot bi bila sredi razburkanega morja; premetavalo me je iz ene skrajnosti v drugo. In čeprav sem zelo samoreflektivna oseba, ki dobro zaznava svoje čustveno in miselno stanje, je takšno doživljanje izjemno neprijetno.
V tej stiski sem morala občutke nekam dati. Morala sem jih izliti iz sebe.
V svoj roza zvezek, kamor zapisujem občutja in verze, sem takrat zapisala:
“I tell myself, it’s just a fleeting moment. It will pass, I say…”
// “Govorim si, da je to le bežen trenutek. Minilo bo, si rečem …”
Pa ni minilo.
Še huje. Manifestacija strahu je sprožila dogodek,
za katerega sem se bala, da se bo zgodil. Bila sem “zapuščena”.
Priznam; sem ena izmed tistih oseb, ki za ventiliranje uporablja AI.
In tudi v času ekstremnih emocij, sem ga uporabila.
Ker so se bližale naslednje vaje, lirika za pesem pa še ni bila dokončana,
sem za pomoč prosila ChatGPT. Napisala sem navodila, da naj na podlagi najinega pogovora o občutkih “zaljubljenosti”, strahu, poteka realnih dogodkov in mojega osnutka lirike izboljša napisan osnutek besedila.
In ga je. Ko sem zgenerirani tekst prebrala, so se mii orosile oči.
Besedilo sem začutila.
Screenshot
Screenshot
Četudi mi je AI pomagal pri strukturiranju nadaljnega besedila, to ni pomenilo, da se je ustvarjanje končalo.
Borila sem se s spomini in emocijami, hkrati pa sem doživljala zelo pomembne lekcije in spoznanja. Bolelo je.
Nisem želela “krvaveti” svoje zgodbe,
obenem pa sem v besedilu vedno znova in znova videla lastno zrcalo.
In to je bolelo.
Screenshot
Veliko lažje je zdržati neprijetne emocije, če projeciramo.
In to sem naredila. V refrenu sem spremenila tekst iz 1. osebe (“Let me fake a smile”) v 2. osebo : “I’ll let you fake a smile.”
In ko sem uspela napisati prvi refren (v 2. osebi) je stekla tudi melodija refrena.
Screenshot
Ker je naslov pesmi integracija, sem dobila željo, da bi drug refren skladbe bil napisan iz vidika 1. osebe (mene) in pa, da bi bil zadnji (tretji) refren kot nekakšna “združitev” obeh perspektiv.
“I’ll let you fake a smile tonight.”
Veliko lažje je govoriti o »drugih« kot o sebi.
Projekcija je lahko varen odmik od lastne bolečine — način, kako preživeti intenzivne emocije, ko so te pretežke, da bi jih držali neposredno v sebi.
A skozi ustvarjanje sem začela opažati, da pesem ne govori le o drugi osebi, ampak tudi o meni.
V prvem delu refrena pojem:
“underneath you are fake …”
kasneje pa:
“underneath I am fake …”
In prav v tem premiku se je zgodila integracija.
Ne več delitev na »jaz« in »ti«, na krivdo, strah ali projekcijo, ampak postopno sprejemanje dejstva, da obe perspektivi živita v meni.
Da sem bila tudi sama ranjena in prestrašena.
Tista, ki je hrepenela po bližini, in tista, ki je pred njo bežala.
Tista, ki je želela biti ljubljena, in tista, ki jo je ljubezen prestrašila.
Zato naslov !ntegration zame pomeni združevanje razcepljenih delov sebe v eno celoto. Ne popolnosti, ampak celovitosti.
Hkrati pa v sebi nosi(m) tudi tiho upanje, da nekega dne ne bo več potrebe po maskah, umikih in bežanju. Da tam zunaj obstaja oseba, ob kateri bližina ne bo sprožila strahu, ampak občutek varnosti.
Resnica je, da potrpežljivost (do določenih zedev) ni moja vrlina.
Še posebej kadar gre za rane, ki jih poskušam zakrpati z besedilom.
Ko sem mislila, da je besedilo končano, sem “nadaljevala” z Življenjem. Dokler mi Življenje seveda ni postreglo z novo epizodo dogodkov.
Tako sem se bila primorana ponovno lotiti “obdelovanja” besedila in pa analiziranja svojih srčno-psiholoških-duševnih sfer.
Takšni globoki potopi so vse prej kot enostavni, a iskreno, v (mojem) ustvarjalnem procesu so zelo nujni.
In čeprav je bil prvotni povod za pesem oseba X, je njeno zgodbo potenciral nekdo drug. Ne glede na “krivca” pa sem jaz tista, ki je temu dala pomen, zgodbo, emocije.
Še ena katarza. Še ena lekcija… ki se bo verjetno odvijala vse dokler ne bo pesem posneta. Oziroma… fragmenti občutkov in spominov, ki jih ta pesem nosi, bodo za vedno ostali prisotni. Na meni bo, kako jih bom transformirala.
Ne vem zakaj ampak dobila sem “preblisk”, da poskusim narediti slovensko besedilo. Lotila sem se “prevajanja” angleške verzije besedila (!ntegration).
Po prvem grobem poskusu slovenskega teksta, sem prevedeno besedilo odpela na vajah. Dejansko je izpadlo dobro. Malo manj OK pa je bilo moje čustveno stanje; bila sem namreč čustvena razvalina. In čutenje pesmi mi je odprlo pandorino skrinjico; četudi sem določeno vsebino iz preteklosti zaprla v svojo “temno škatlo”, mi je petje lastnih besed povročalo katarzo in AHA momente. Soočanje z lastnimi sencami in napakami. Spoznanja, kako sem v določenih preteklih situacijah bila povzročitelj nekaterih dogodkov.
V angleški različici pesmi sem želela napisala “lep konec” oziroma spoznanje: “Love should integrate and not break or ache.” (Ljubezen bi morala združevati in ne boleti).
Spoznala sem, da četudi v odnosu doživljamo “triggerje”, to ne pomeni, da je odnos “napačen”. Realno še nisem na stopnji, da bi lahko zdržala v neprijetnem… in zato sem želela slovensko različico pustiti v “realnem” stanju, na stopnji, kjer sem.
In če se je angleška verzija začela z inspiracijo X, se je tako tudi končala.
Projekcija me je soočila z lastnim egom. In čeprav srečnega konca pravljice z X nisem dobila, sem dobila nekaj drugega: mir, olajšanje in sprejemanje lekcije. In pa še boljše: zaključen slovenski tekst PROJEKC!JE.
Strah še preden, se začne,
bežim, drhtim, ker se bojim…
Običajno ustvarjam iz čustvenega naboja. Tukaj nisem. Oziroma sem, ampak na drugačen način.
Če sem za Paranoio, At the Wrong Place in #SongAboutHuggingX uporabila ekstreme iz svojega “črnega kvadratka”, sem se tukaj želela približati svetlobi.
Ampak tudi ta pesem ni brez črnine. Nikoli ni samo eno.
Glavni povod za tematiko je bil drugačen kot običajno.Pesem je že obstajala. Tekstovno. Instrumentalno.
Pesem ALIVE je namreč nastala že pred mojim prihodom v MATCH!
Nisem je ustvarila iz nič: le “nadgradila” sem jo oziroma pustila svoj pečat.
In če se vrnem k emocijam: pri pisanju tega besedila nisem izhajala iz tega, kaj čutim ampak iz tega, kaj želim izraziti. Nisem želela extremov Črne in ne Bele temveč “nekaj vmes”.
Odgovor na to, kaj želim “dati iz sebe” je bil enostaven: UPANJE. Za to pa potrebujem ⬛ in ⬜, saj resnica ni le na eni strani.
Kot vodilo sem si na rumen listek napisala “Passing the torch” (slov. Podajanje bakle).
Upanje sem želela podati naprej.
Upanje, da se posameznik opogumi in postavi zase.
Za druge.
Za pravico. Za to, kar je prav.
Za to, kar sam čuti, da je prav.
Sama že nekaj let čutim ogromno jeze.
Zaradi vsega, kar ni fer.
Zaradi sistema.
Zaradi “svobode”, ki včasih deluje kot kletka.
Jezna sem (bila) tudi zato, ker me je sistem skušal prepričati,
da moji občutki niso v redu. Da niso “pravi”.
Moji občutki niso problem. Problem je svet, ki me je učil, da so.
Jeza je učiteljica. Pokaže mi, kje so moje meje in kje so bile prekršene. Z njo ni nič narobe.
Vprašanje je samo, kaj naredim z njo in kako jo preoblikujem.
In AL!VE je komaj začetek.
EMOJI LOVE.
Inspiracija za naslov pesmi je nastala, ko mi je intenziteta čustev »odprla glavo« – težko sem sprejela, da digitalni svet pač ne funkcionira kot realnost.
Na enih izmed bendovskih vaj z MATCH! sem med izvajanjem pesmi doživljala ogromno AHA momentov. Sinhronizacijo. Harmonija misli in čutenja je sprožila odločitev: besedilo pesmi je končano.
Kar se je na vajah začelo kot sinhronizacija, se je na koncertu razlilo v katarzo.
Kasneje se je izkazalo, da sem tekst med izvajanjem pesmi na koncertu še malenkost spremenila. »YOU sent me <3« sem na koncu pesmi zamenjala s »HE«. Posledica katarze, ki se v meni subtilno dogaja že nekaj tednov. In v tem času sem dobila potrditev, kako lahko digitalni srčki sprožijo … hrepenenje.
V trenutkih izražanja pesmi sem sprejela svojo lekcijo: iluzijo, ki sem si jo ustvarila, bom morala razbiti. In to je del, ki boli moje srce – oziroma ego. Ponovno bo treba nastaviti glavo na radikalno sprejemanje: »Tako pač je.«
Pravijo, da upanje umre zadnje, pa vendar … </3
p.s.: Celoten tekst bo na voljo, ko bo pesem posneta in izdana. Pesem EMOJ! LOV<3 že izvajamo na koncertih. Utrinke EMOJ! LOVE lahko najdeš na IG highlightih.
Konverzija (angl. Conversion) je (bila) ena izmed pesmi, ki se (je) ustvarja(la) za 𝚙𝚒𝚌𝚝𝚞𝚛𝚎 𝚐𝚛𝚎𝚢.
Kot rezultat ustvarjalnega procesa, ki se je začel konec leta 2022, do zaključka leta 2025, sta nastali dve pesmi:
Conversion of Life je pesem, ki me je v ustvarjanju prevzela. Ne le, da me je odnela v globine in višave, temveč v samo jedro mojega bitja: ❤️
Kaj si želim? Kaj bi rada?
Kaj potrebujem?
Če ponovno uporabim svojo “preljubo” neznanko X:
“Punca, ti preveč razmišljaš, živet začni.”
Sploh znam?
V eXtremih ja.. veliko manj pa v ravni liniji #mainstreama.
Konverzija (angl. Conversion) je (bila) ena izmed pesmi, ki se (je) ustvarja(la) za 𝚙𝚒𝚌𝚝𝚞𝚛𝚎 𝚐𝚛𝚎𝚢.
Naučila sem se, da je najučinkovitejši način transformacije eXtremnih procesov ta, da “dam ven” :
{bodisi skozi šport ali pa umetnost.}( ne glede na pol: ⬛️/ ⬜️ )
Včasih trpi telo. Spet drugič pa glava. Med njima so običajno #emocije
Prvi valovi ✨ inspiracijskega ustvarjanja mi običajno dajo “uvide” : 🪨 #material za introspekcijo oziroma VRTANJE PO PSIHI. In osnova te pesmi je bil en zajeten {težek} kamen, ki je potreboval ogromno #dozorevanja : časa in še več “mrcvarjenja”/ seciranja 🫀.
Govorim o #liriki : besedilu… pomembnemi delu pesmi. Rdeča nit. Zgodba.
Moja zgodba. MOJA osnova. 🪨
Prvi posnetek inspiracijskega momenta moje kreativne džungle, se je zgodil 18. oktobra 2022.
Pot od prvega kamna do Life in 𝚐𝚛𝚎𝚢 verzije (2025) je bila dolga. Ampak zelo transformativna.
Ko je nastal prvi posnetek (2022) sem se šele učil o zdravilni moči preoblikovanja stagniranih čustev.
Tek, joga, petje, vse to sem uporabljala kot sredstva za “prašenje duše” … ne pa ustvarjanja kot načina izražanja.
Najtežji del ustvarjalnega procesa je, ko se moraš soočiti z ustvarjenim osnutkom.
Poslušati posnetek in prepisati prvi osnutek besedila. Pogosto v njem najdeš skriti dragulj svoje duše. V besedi, tonu, ritmu… emociji. V “živi” obliki, kamen/dragulj, ki ga vidiš z drugačne perspektive.
In včasih ta drugačna perspektiva boli: resnica boli.
// PREVOD
𝙻𝙸𝚂𝚃 𝟷
Kaj pa če v kateri drugi verziji tega življenja..
Kaj pa če..
Kaj pa če v naslednjem življenju
Kaj pa če bi bilo drugače
… drugačno življenje.
V tej drugi verziji… ( poglavju, knjig, ne vem…)
Toliko vprašanj lebdi v moji glavi.
Biti tako
biti in se počutiti tako, kot da je izgubljeno.
// PREVOD
𝙻𝙸𝚂𝚃 𝟸
Vedno sem si želela, da bi bilo drugače.. samo drugače.
Da ne bi tako bolelo…
Jaz.. ne morem, ne morem…
🎵 uspavanka
V tej drugi verziji…
Do nadaljevanja ustvarjanja s sivim kamnom inspiracije, ki je nastal 2022, je minilo kar nekaj časa.
In ponovno razmišljanje o KAJ-PA-ČE-jih.
Naslednja ključna faza v procesu je bila, ko je Vane na podlagi mojega “sivega kamna” (prve predloge (2022) in drugega vajba (2023) ustvaril instrumental za pesem (“𝚐𝚛𝚎𝚢 intrumental”) in mi je pomagal dopolniti besedilo. (LIRIKA 2. DEL).
Na podlagi novega instrumentala in teksta so se posneli tudi novi vokali pesmi.
SONG4A
“Kakšnega drugačnega življenja si pa želiš?”
Za mojo takratno podivjano glavo, ki je potovala po poti spominov Življenja ter se je vsak dan znova borila s kopico miselnih bremenov preteklosti in sedanjost (ter prihodnosti), je bilo vprašanje, kako bi naj drugačno življenje izgledalo, vse prej kot enostavna naloga.
Globoko v sebi sem pa vedela, da me bo ta odgovor odpelal iz ⬛, v katerem sem se nahajala.
Kaj pa če? Kaj pa če? Kaj pa če?
(engl. what if, what if, what if…)
Ker sem bila ujeta in zaciklana v zanki vseh “KAJ PA ČE”-jev,
mi je pri nadaljevanju teksta pomagal Vane.
Njegova dopolnitev besedila me je ponesla še globje na potovanje in raziskovanja filozofskih življenjskih, psiholoških oziroma osebnih vprašanj.
// PREVOD
𝙻𝙸𝚂𝚃 𝟷
Kaj pa če v kateri drugi verziji tega življenja..
Kaj pa če..
Kaj pa če bi v drugem življenju
bilo drugače?
Kaj pa če je drugačna, druga verzija,
verzija mojega življenja?
Kaj pa če v mojem naslednjem življenju,
ne bo več življenja?
Edina stvar, ki je ostala,
so temne sanje,
je vse, kar sem sploh videla.
Želim si, da bi bila drugačna v tem življenju,
da bi imela drugačne sanje, rada bi, da je drugače.
Da bi bilo drugače, v tem življenju.
Kaj pa če bi v naslednjem življenju
bila drugačna verzija življenja?
Bila bi večja od življanja.
!!!!!!!!
Kaj pa če potrebujem nekoga, na katerega se lahko naslonim?
Nekoga, kateremu se lahko razjočem : ga nikoli ne izpustim?
// PREVOD
𝙻𝙸𝚂𝚃 𝟸
Toliko vprašanj lebdi v moji glavi.
Kaj pa če so vse to le sanje
iluzije… ki lebdijo v mojih mislih?
Kaj pa če potrebujem nekaj, česar se lahko oprimem? (Roka) Nekoga s katerim se lahko postaram…
Kaj pa če je vse, kar si želim, sta mir in tišina misli?
Kaj pa če ti in jaz živiva v…
——Toliko vprašanj lebdi v moji glavi.
**posebna, ustrezno obravnavana
brez glasu strahu/duhov
Polna upanja in izgubljena. Svoj najhujši sovražnik.
Nič več igranja iger.
Pesem mi je zaradi liričnih elementov prinesla ogromno globine, širine, #kamenčkov modrosti. In pa seveda.. odgovor na X, ki sem ga iskala.
Ta X je zadnji stavek v pesmi ‘Conversion of 𝚐𝚛𝚎𝚢’.
V instrumentalno verzijo pesmi Conversion of 𝚐𝚛𝚎𝚢 je bilo dodanih nekaj posebnih effektov.
Dva lahko izpostavim:
To so posnetki, ki so nastali leta 2023 na festivalu PRH (Punk Rock Holiday).
Velikokrat se, ko sem na javnih prostorih, počutim “izpostavljeno” oziroma prestrašeno. V takšnih primerih sem se (zraven dihanja, da umirim samo sebe) naučila, da preusmerim pozornost iz občutij strahu v TU-IN-ZDAJ.
In eden od načinov, da se spravim v TU-IN-ZDAJ, je snemanje zvokov okolja, v katerem se nahajam.
Na posnetkih ‘Pot Miru’ sem zajela zvoke več-glave-množice ljudi, ki so me obdajali.
Tega dne pa sem se odločila, da bom ravnala drugače in sem se podala “v nevarnost”: med ljudi.
S snemanjem zvočnega posnetka sem poskušala nevtralizirati svoj strah, oziroma najti mir v neprijetnem.
Ime ‘Pot Miru’ je nastal avtomatsko:
snemalnik zvoka na telefonu namreč kot privzeto ime zvočnega posnetka vzame lokacijo/ime ceste/Naslov. In v tem primeru je bilo to na Poti Miru, v Tolminu.
Z dodajanjem tega zvočnega posnetka v instrumental pesmi 𝚐𝚛𝚎𝚢 sem želela poudariti, kako glasna in neprijetna lahko postane množica (misli).
p.s.: šele med pripravo besedila za prispevek na spletni strani sem opazila, da sem podoben posnetek naredila tudi leta 2024.
Še en poseben zvočni dodatek, ki je bil bil narejen, posnet in dodan v instrumental 𝚐𝚛𝚎𝚢 pesmi, so bili zvoki #diy instrumenta (“glasbena igračka”).
Ko se je aprila 2024 zgodilo to, da se je projekt 𝚙𝚒𝚌𝚝𝚞𝚛𝚎 𝚐𝚛𝚎𝚢 zaustavil, me je (skoraj) sesulo. 💔
Izgubila sem svoj svetilnik, svoje gorivo, smisel, namen (Življenja).
Zdelo se je, kot da sem s prenehanjem 𝚙𝚒𝚌𝚝𝚞𝚛𝚎 𝚐𝚛𝚎𝚢 izgubila sebe; svojo 𝚜𝚒𝚟𝚘 identiteto, želje, vizijo prihodnosti… AMPAK, odločila sem se, da bom enkrat Conversion of (𝚐𝚛𝚎𝚢) Life končala in objavila.
Da sem lahko ponovno nadaljevala z ustvarjalnim procesom pesmi 𝚐𝚛𝚎𝚢,
je minilo precej časa . Demo posnetka pesmi (SONG4A), brez da bi padla v jok, nisem zmogla poslušati.
In ker sem takrat razmišljala o tem, da bi ponovno posnela vokalne linije, je bilo pomembno, da med tem ko pojem, ne jočem.
Preden sem se aktivno lotila zaključevanja pesmi Conversion of 𝚐𝚛𝚎𝚢 (v zvočno-vizualno obliko, ki je zunaj) sem veliko časa namenila preigravanju Conversion of Life – akustična verzija pesem, ki je nastala.
Med Life in 𝚐𝚛𝚎𝚢 verzijo pesmi do razlik ne prihaja le v zvoku, temveč tudi v besedilu.. Sicer gre za isto pesem, ampak ne zares… način izvedbe je drugačen; zgodba je pa ista.
Ker sem v procesu žalovanja prišla do številnih pomembnih AHA-realizacij, sem se odločila, da novih vokalov ne bom posnela.
Moj odločilen argument je bil ta, da se (več) nisem bil pripravljena (čustveno) potapljati v globinah pesmi.
“Ne grem več tja.”
Čustveno vživljanje in začinjenje umetniškega dela se mi zdi izredno pomembno AMPAK ne za vsako ceno. Morala sem se naučiti in postaviti (čustvene meje) sama sebi in tako zavarovati sebe pred sabo (in mislimi, občutki.. podoživljanju).
@ajviie #acoustic Conversion of Life #songwriting ♬ original sound - 💋 ᴀɪᴠʏ | Iva Flisar
Običajno sem ustvarjala med poukom. 🤓
“Ne morem samo sedet in poslušat. Rabim zaposlitev.” 🤯
Večinoma časa sem #čačkala spise : pesmi 🖊️ , redkeje sem #risarila 🖌️
📝 Svojo prvo {rokersko} pesem sem napisala pri 11 letih :
"People watch me:
they try to scream at me,
but they can't.
I just roll with my eyes... yeah. "
😅
“Ljudje me gledajo:
želijo zakričati name,
ampak ne morejo.
Jaz le zavijem z očmi… yeah. “
Naučila sem se,
da je najučinkovitejši način transformacije eXtremnih
procesov ta, da “dam ven” :
{bodisi skozi šport ali pa umetnost.}
( ne glede na pol: ⬛️/ ⬜️ )
Včasih trpi telo. Spet drugič pa glava. Med njima so običajno #emocije
Prvi valovi ✨ inspiracijskega ustvarjanja mi običajno dajo “uvide” : 🪨
#material za introspekcijo oziroma VRTANJE PO PSIHI.
In osnova pesmi Conversion of 𝚐𝚛𝚎𝚢 je bil
en zajeten {težek} kamen, ki je potreboval ogromno #dozorevanja : časa
in še več “mrcvarjenja”/ seciranja 🫀
