Category: #wr*stCutter

ajviie #songwriting, #wr*stCutter, MATCH!, Padec Iluzije, Petje 0

Na preteklem koncertu smo s MATCH! prvič v živo odigrali novo pesem – PROJEKC!JA oziroma !NTEGRATION.

Na mojem to-do seznamu je bilo vsaj dva tedna zapisano opravilo: NAUČI SE LIRIKO. In tega opravila se nikakor nisem mogla lotiti.

Za angleško različico pesmi (!NTEGRATION) sem vedela, da bo za trenutno prepolno glavo prevelik zalogaj: štirje različni teksti refrenov. Slovensko različico (PROJEKC!JA) sem medtem že uspešno memorizirala, z izjemo določenih delov kitic, kjer sem med seboj mešala tretji in četrti verz. Vsaj tako je kazalo na vajah, ko sem testirala svoj spomin.

Na dan koncerta se z !NTEGRATION nisem posebej ukvarjala.

»Bo, kar bo,« sem si rekla.

Angleška različica je bila namreč planirana samo v primeru, da bi publika na koncu koncerta zahtevala še eno pesem (“WE WANT MORE” moment). Del mene je predvideval, da se to ne bo zgodilo. Drugi del pa si je mislil: »Boš pač kombinirala slovensko in angleško različico.«

Pred koncertom sem še enkrat ponavljala slovensko besedilo. Predvsem dele, ki se nikakor niso želeli vtisniti v spomin:

»Pritegneš me, nato izpustiš.« in »Strah še preden se začne.«

Poleg pomnjenja besedila pa me je zaposlovalo še nekaj drugega: kaj sploh povedati, preden pesem prvič spustimo v svet? En del mene je namreč pričakoval, da obstaja 50 : 50 možnost, da bo na koncertu tudi oseba, ki je inspirirala besedilo: X. Na srečo se to ni zgodilo.

Ko je prišel trenutek, ko so fantje začeli igrati pesem 23 (delovna naslov pesmi), sem se skrila v ozadje. Počutila sem se preveč izpostavljeno in iskreno tudi prestrašeno.

Začela sem peti prvo kitico: »Jaz sem tu in ti si tam, nisva skupaj, sva daleč vstran, objemi me in pojdi vstran, jaz hočem te, želim si še …«

Nato še drugo: »Ti si mir, jaz vihar …«

Potem pa je prišel refren.

In na moje veliko presenečenje sem kiksnila prav tam.

Namesto: »Nocoj ti dovolim, da pretvarjaš se …« sem odpela: »Nocoj ti dovolim, da objameš me.« Čim se je zgodil ta kiks, sem nadaljevala refren samo še z: »Nananana.«

In takrat se je vklopil moj #overthink mind.

Bilo je, kot da beseda pretvarjati nenadoma sploh ne obstaja v mojem besednjaku.

Še huje, kot da v tistem trenutku nisem zmogla odpeti besedila o tej toksični navezavi.

Seveda sem posledično zakiksala tudi tretjo in četrto kitico. Pri drugi ponovitvi refrena pa ponovno: namesto pretvarjanja sem pela o objemih.

»A kaj? A si jaz v resnici želim objemov?«

In nikakor nisem mogla izklopiti miselnih procesov, ki so me v tistih trenutkih “objemali“.

Hkrati s prekomernim razmišljanjem sem se soočala tudi s sramom.

Sramom, ker sem zaj*bala.
Ker ni bilo popolno.
Ker sem imela občutek, da bi morala znati.
Ker sem pesem napisala jaz.
Ker sem jo poznala.
Ker sem jo vadila.

Ker sem jo (nekoč) čutila.

Ampak ne glede na ta spodleteli začetek zdaj spoznavam, koliko modrosti je zapisane v zgodbi, ki jo pripovedujem.In morda je prav to tisto, kar mi je ta koncert pokazal. V publiki je le del ljudi, ki zares poslušajo besedilo. Bolj si zapomnijo le melodijo.

In morda niti ni pomembno, ker je na koncu pomembneje to, kaj besedilo naredi meni.

Kaj se zgodi, ko moram resnico izgovoriti na glas. Kaj se zgodi, ko moje telo želi zapeti zgodbo. Kaj se zgodi, ko beseda, za katero sem mislila, da jo poznam, nenadoma izgine.

In kaj mi moje lastne besede sporočajo takrat, ko jih najbolj potrebujem.

Nocoj ti dovolim, da pretvarjaš se objameš me. Resnica, ki jo skriva nasmeh, lažna je. Bojiš se globine in solz; oklep me tišči, tebe pa ego boli.

Več o nastanku pesmi lahko prebereš tukaj. Prispevek za #razbijamsivo pa najdeš tukaj.

#razbijamsivo : X

ajviie #wr*stCutter, #zgodbe, Razbijam sivo 0

08Jul

“Teta, kaj pomeni X?” 👧

‘Ooooh, 💩, pomislim.’ Verjetno je ena redkih, ki ne pozna moje “obsesije” z X-om.
“Malecka, ❌ lahko pomeni veliko stvari. Odvisno od konteksta.”

Ker beseda kontekst v besednjaku štiriletnice še ne obstaja, ji razložim drugače.

“Veš, X v različnih situacijah pomeni nekaj drugega. Na tej slikici je namesto oči. Poglej ograjo – tudi tam so sami X-i. Pa poglej na cesto … tam je narisan en velik bel X.”
“Zakaj ima smeško X namesto očk?” me z iskrenim zanimanjem vpraša.
“Umm … mogoče zato, ker je zelo utrujen.”

Kontekst: utrujenost.

Mogoče sem tudi jaz utrujena. Od vseh X-ov. Od emojijev. Od pomenov, ki jih pripisujem stvarem. Od obsesij.

Včasih si želim, da bi bila spet otrok. Takrat je bil X samo črka.

#razbijamsivo : zgodbo

ajviie #songwriting, #wr*stCutter, Psihologija, Razbijam sivo 0

10Jun

USTVARJANJE IZ BOLEČINE

Zadnje dneve veliko razmišljam o svojih ustvarjalnih procesih in inspiracijah.
Velikokrat sem zapisala statement, da imam dovolj ustvarjanja iz bolečine. Še več, napisala sem, da sem hvaležna vsem heartbreakom, ki so se mi zgodili, saj so bili povod in inspiracija za najbolj emocionalno-potencialno nabite tekste.

Nekako sem zapis naredila v upanju, da bi mi Življenje prizaneslo, da bi nehalo boleti.
Pa vendar… Življenje ne deluje na tak način. Ne morem se JAZ odločit. Ali pač?
V kolikor se odločim in na sebe nadenem varovalo flegme, ki ne bo čutila… Kdo sem potem?

“RADA BI POSTALA MANJ OBČUTLJIVA.”

Podobno željo oziroma zahtevo sem izrazila na psihoterapijah: “Rada bi postala manj občutljiva.”

In sem “garala” : obiskovala različne terapevte, izvajala različne prakse… VSE, da le ne bi bila tako f* občutljiva.
In v vseh teh letih se to ni spremenilo. Še zmeraj sem čutljiva, morda bolj emocionalno “inteligentna” ampak nič manj čutna. Še bolj sem v stiku s sabo. Kaj čutim? Kaj mislim? Zakaj se tako počutim? Kje čutim?

Morda sem se naučila, da me en globok dih prizemlji, da “šparam” s svojo energijo, da ne pokažem čustev, da se grem jokat na stranišče, da stlačim v sebe…da ne pokažem! (“Močna in pogumna”.)
A spet, še ena plast laži, še ena dodatna maska. Ljudje okrog mene pa v bistvu zaznajo vihar, ki ga tlačim. Pretentam le sebe; ne pa drugih.

ODVISNOST OD INTENZIVNOSTI

Kaj najstnica sem si obljubila, da ne bom pisala ljubezenskih pesmi. V mislih sem imela, da ne bom pisala o lepih občutkih. In iskreno… ne znam pisati o lepih občutkih: prvič zato, ker prijetne občutke, če niso ekstremni (evforični) zaznam veliko manj intenzivno. Precej bolje znam začutit globino žalosti, ekstremen bes, kot pa vse “dolgočasne” trenutke vmes.

Svojo “praznino” sem enačila z dolgčasom. Ker če ni bilo thrilla, potem je bilo preveč “brezveze”, “vsakdanje”, “normalno”.

Velikokrat se vprašam ali sem sadist in sem “zasvojena” z bolečino. Oziroma ali sem zasvojena s trenutkom, ko bolečina mine in doživim olajšanje?

Verjetno nisem zasvojena. Ali pa tudi. Definitivno sem zasvojena ampak zagotovo ne z bolečino.

TRANSFORMIRAJ ⬛️ V ⬜️

Spoznala sem, da se je moje ustvarjanje zmeraj začelo (in končalo) z ⬛️.
Šele pred časom sem se naučila, da sem temu osamljenemu ⬛️ začela dodajati tudi ⬜️.

“Iva, ne glede na to, kako boli, daj upanje. Četudi le 1%… daj upanje. Transformiraj ⬛️ v ⬜️. Ne ostajaj v ⬛️. “

EMOJ! LOVE

Tega sem se zavestno lotila šele s pesmijo EMOJ! LOVE. Pesem sem želela napisati kot družbeno kritiko na moderen svet digitalnih zmenkarij, na digitalne srčke. Seveda sem morala izhajati iz svojih izkušenj, svojega doživljanja. Pesem, ki se je vrtela okrog številnih neuspelih “odnosov”, ki so funkcionirali vse dokler smo si pošiljali lepe emojije. Srčke, poljubčke, objemčke. Kdaj so emojiji zamenjali pristen človeški stik?

X

In seveda, X. Če je pa kdo moja ustvarjalna muza, je pa to on. Carrie v Sex and the City je imela Živino (Mr. Big), jaz imam X-a. Tukaj se precej vplete moje vprašanje o tem, ali sem sadist. Zakaj “ljubezen” enačim z drobtinicami oziroma zakaj “ljubezen” vidim tam, kjer je sploh ni.

!NTEGRACIJA

Še huje… v !NTEGRATION sem mislila, da si bom raztrgala dušo vsaj na dva kosa.
(Tisti Ki Ga ne Smemo Imenovati si jo je raztrgal na sedem delov, tako da morda ni tako slabo. #sarkazem)

Nekako sem postala “obsedena” z zgodbami, ki mi jo pisanje pesmi da. In postala sem nepotrpežljiva do ustvarjalnega procesa. Želim si ga dokončati čimprej in dobiti olajšanje. Z razlogom. Kadar pišem se, mrcvarim. Mrcvarim se, ko pesem izvajam. Res je, da šele skozi čas dobim trdo koži in emocionalen naboj ni tako težek, kot v začetnih fazah ustvarjanja. Ampak… zgodbo, pomen, spomin, bolečino si bom zapomnila.

In sedaj, ko poskušam !ntegracijo spraviti v slovenski jezik opažam še en vzorec: IZOGIBANJE.
Sicer se ne izogibam prevajanju ali petju, temveč vsemu temu, kar se sproži znotraj mene. Vsi spomini pridejo na plan. Vse neizrečene besede, spoznanja in neprijetni občutki. Ja, vsekakor se zgodi transformacija, ampak “dvig feniksa iz pepela” je vse prej kot neboleč. Verjetno zagotovo prav zaradi tega nisem sadist, saj ne uživam v bolečini te transformacije.

ZA VIŠJE DOBRO?

Edina misel, ki me pomirja je, da če se v besedilu najde vsaj ena oseba in da ta ena oseba začuti olajšanje ob tem, da misli/zaznava podobno ter posledično dobi tisti občutek, da ni sama, je moja misija opravljenja. Čutenje (emocionalne) bolečine je pa “korateralna škoda”, ki je očitno del poti, ki jo moram kot umetnik pač narediti.

Za “višje dobro”. Sicer pa, saj sem si sama “kriva“. Kaj sem pa, občutljIVA.