Category: #everythingelse

USTVARJANJE IZ BOLEČINE

Zadnje dneve veliko razmišljam o svojih ustvarjalnih procesih in inspiracijah.
Velikokrat sem zapisala statement, da imam dovolj ustvarjanja iz bolečine. Še več, napisala sem, da sem hvaležna vsem heartbreakom, ki so se mi zgodili, saj so bili povod in inspiracija za najbolj emocionalno-potencialno nabite tekste.

Nekako sem zapis naredila v upanju, da bi mi Življenje prizaneslo, da bi nehalo boleti.
Pa vendar… Življenje ne deluje na tak način. Ne morem se JAZ odločit. Ali pač?
V kolikor se odločim in na sebe nadenem varovalo flegme, ki ne bo čutila… Kdo sem potem?

“RADA BI POSTALA MANJ OBČUTLJIVA.”

Podobno željo oziroma zahtevo sem izrazila na psihoterapijah: “Rada bi postala manj občutljiva.”

In sem “garala” : obiskovala različne terapevte, izvajala različne prakse… VSE, da le ne bi bila tako f* občutljiva.
In v vseh teh letih se to ni spremenilo. Še zmeraj sem čutljiva, morda bolj emocionalno “inteligentna” ampak nič manj čutna. Še bolj sem v stiku s sabo. Kaj čutim? Kaj mislim? Zakaj se tako počutim? Kje čutim?

Morda sem se naučila, da me en globok dih prizemlji, da “šparam” s svojo energijo, da ne pokažem čustev, da se grem jokat na stranišče, da stlačim v sebe…da ne pokažem! (“Močna in pogumna”.)
A spet, še ena plast laži, še ena dodatna maska. Ljudje okrog mene pa v bistvu zaznajo vihar, ki ga tlačim. Pretentam le sebe; ne pa drugih.

ODVISNOST OD INTENZIVNOSTI

Kaj najstnica sem si obljubila, da ne bom pisala ljubezenskih pesmi. V mislih sem imela, da ne bom pisala o lepih občutkih. In iskreno… ne znam pisati o lepih občutkih: prvič zato, ker prijetne občutke, če niso ekstremni (evforični) zaznam veliko manj intenzivno. Precej bolje znam začutit globino žalosti, ekstremen bes, kot pa vse “dolgočasne” trenutke vmes.

Svojo “praznino” sem enačila z dolgčasom. Ker če ni bilo thrilla, potem je bilo preveč “brezveze”, “vsakdanje”, “normalno”.

Velikokrat se vprašam ali sem sadist in sem “zasvojena” z bolečino. Oziroma ali sem zasvojena s trenutkom, ko bolečina mine in doživim olajšanje?

Verjetno nisem zasvojena. Ali pa tudi. Definitivno sem zasvojena ampak zagotovo ne z bolečino.

TRANSFORMIRAJ ⬛️ V ⬜️

Spoznala sem, da se je moje ustvarjanje zmeraj začelo (in končalo) z ⬛️.
Šele pred časom sem se naučila, da sem temu osamljenemu ⬛️ začela dodajati tudi ⬜️.

“Iva, ne glede na to, kako boli, daj upanje. Četudi le 1%… daj upanje. Transformiraj ⬛️ v ⬜️. Ne ostajaj v ⬛️. “

EMOJ! LOVE

Tega sem se zavestno lotila šele s pesmijo EMOJ! LOVE. Pesem sem želela napisati kot družbeno kritiko na moderen svet digitalnih zmenkarij, na digitalne srčke. Seveda sem morala izhajati iz svojih izkušenj, svojega doživljanja. Pesem, ki se je vrtela okrog številnih neuspelih “odnosov”, ki so funkcionirali vse dokler smo si pošiljali lepe emojije. Srčke, poljubčke, objemčke. Kdaj so emojiji zamenjali pristen človeški stik?

X

In seveda, X. Če je pa kdo moja ustvarjalna muza, je pa to on. Carrie v Sex and the City je imela Živino (Mr. Big), jaz imam X-a. Tukaj se precej vplete moje vprašanje o tem, ali sem sadist. Zakaj “ljubezen” enačim z drobtinicami oziroma zakaj “ljubezen” vidim tam, kjer je sploh ni.

!NTEGRACIJA

Še huje… v !NTEGRATION sem mislila, da si bom raztrgala dušo vsaj na dva kosa.
(Tisti Ki Ga ne Smemo Imenovati si jo je raztrgal na sedem delov, tako da morda ni tako slabo. #sarkazem)

Nekako sem postala “obsedena” z zgodbami, ki mi jo pisanje pesmi da. In postala sem nepotrpežljiva do ustvarjalnega procesa. Želim si ga dokončati čimprej in dobiti olajšanje. Z razlogom. Kadar pišem se, mrcvarim. Mrcvarim se, ko pesem izvajam. Res je, da šele skozi čas dobim trdo koži in emocionalen naboj ni tako težek, kot v začetnih fazah ustvarjanja. Ampak… zgodbo, pomen, spomin, bolečino si bom zapomnila.

In sedaj, ko poskušam !ntegracijo spraviti v slovenski jezik opažam še en vzorec: IZOGIBANJE.
Sicer se ne izogibam prevajanju ali petju, temveč vsemu temu, kar se sproži znotraj mene. Vsi spomini pridejo na plan. Vse neizrečene besede, spoznanja in neprijetni občutki. Ja, vsekakor se zgodi transformacija, ampak “dvig feniksa iz pepela” je vse prej kot neboleč. Verjetno zagotovo prav zaradi tega nisem sadist, saj ne uživam v bolečini te transformacije.

ZA VIŠJE DOBRO?

Edina misel, ki me pomirja je, da če se v besedilu najde vsaj ena oseba in da ta ena oseba začuti olajšanje ob tem, da misli/zaznava podobno ter posledično dobi tisti občutek, da ni sama, je moja misija opravljenja. Čutenje (emocionalne) bolečine je pa “korateralna škoda”, ki je očitno del poti, ki jo moram kot umetnik pač narediti.

Za “višje dobro”. Sicer pa, saj sem si sama “kriva“. Kaj sem pa, občutljIVA.