Več kot imaš izkušenj s ⬛️, težje si predstavljaš ⬜️.
Bolj, kot si predstavljaš ⬜️, bolj te neskladje med ⬛️ in ⬜️ boli.
V #viskanjusive sem spoznavala vezni člen IN, ki sem ga morala integrirati v svoje zaznavanje, šele tako sem lahko #kreiralasivo. Pri razbijanju pa… včasih IN, drugič ALI, spet tretjič pa oboje skupaj!
Dejstvo: eXtremi niso OK; včasih so sicer realna situacija vseh nas, ki “radi” živimo v eXtremu: enostavno ne gre drugače. “Tako smo zvezani.” Spiritualci bi komentirali, da si je tako izbrala naša duša, stroka bi nas označila s kakšno diagnostično nalepko oziroma bi nam dodelila kakšno “sistemsko napako”.
Možgani, ki so v nenehnem stanju pripravljenosti: boj, beg ali zamrznitev.
Ne glede na način, ki ga (nehote) izberemo, je realno (sivo) dejstvo: živčni sistem deluje. Možgani, ki opravljajo svojo nalogo (ščitijo). In nekako je zelo težko pričakovati, da se bo način delovanja čudežno spremenil.
Čeprav.. zaželeno je, da se umiri. Kajti nenehna “pripravljenost” na vojno stanje posamezniku ne omogoča Življenja (z veliko začetnico).
Ne glede na travmo ⬛️ (z veliko ali malo začetnico) je potrebno ogromno ⬜️, da se način doživljanja “popravi” oziroma spremeni…
In medtem ko vsa ta “teorija štima” je realnost velikokrat precej drugačna.. ampak se pa seveda spreminja. Kajti to je namen #razbijanja; zaznavati drugače kot pa le ⬛️ in/ali ⬜️… saj veš… ves spekter, še posebej pa tisti, ki prihaja iz ❤️.
Edini način je, da greš skozi sivo (zaščito), ki ji praviš “varovalna” pregrada.
“Teta, kaj pomeni X?” 👧
‘Ooooh, 💩, pomislim.’ Verjetno je ena redkih, ki ne pozna moje “obsesije” z X-om.
“Malecka, ❌ lahko pomeni veliko stvari. Odvisno od konteksta.”
Ker beseda kontekst v besednjaku štiriletnice še ne obstaja, ji razložim drugače.
“Veš, X v različnih situacijah pomeni nekaj drugega. Na tej slikici je namesto oči. Poglej ograjo – tudi tam so sami X-i. Pa poglej na cesto … tam je narisan en velik bel X.”
“Zakaj ima smeško X namesto očk?” me z iskrenim zanimanjem vpraša.
“Umm … mogoče zato, ker je zelo utrujen.”
Kontekst: utrujenost.
Mogoče sem tudi jaz utrujena. Od vseh X-ov. Od emojijev. Od pomenov, ki jih pripisujem stvarem. Od obsesij.
Včasih si želim, da bi bila spet otrok. Takrat je bil X samo črka.
Prisežem, da je !ntegration ena izmed težjih pesmi, ki jih pišem. In to ne le zavoljo glasbeno-ustvarjalnega procesa, ki se dogaja znotraj benda, temveč zavoljo mojega čustvenega doživljanja v trenutnem življenjskem obdobju. In dobro vem, da bo minilo. Tako kot vse prijetne in neprijetne stvari v življenju.
Ustvarjalni procesi, ki se dogajajo znotraj benda, so težki ampak precej bolj “obvladljivi”, kot to, kaj se subtilno odvija v meni: jaz; moj mindset in čustva.
En del mene mi prigovarja, da je to “le pesem” in da sem si sama zastavila precej velik izziv. Kot da hočem s to pesmijo rešiti samo sebe in na silo dobiti odgovor. Odgovor kot razrešitev in srečen konec pravljice.
Globoko v sebi vem, da se to ne bo zgodilo. Bolj verjetno je, da bo pesem le en korak k razrešitvi; kajti vsakič ko bom pesem izvajala, se bo prebudil ranjen del mene; in takrat bom kopala, mrcvarila. Razumem, da se kdo vpraša, zakaj to počnem in odgovor je enostaven: nimam vpliva; pandorina skrinjica je prepolna in težka vsebina prihaja na površje.
Del mene kriči, zakaj sem se ponovno čustveno prilepila na tekst in dobesedno izpostavila svoje srce na pladenj. Drug del mene je hvaležen, da imam takšno srečo, da lahko skozi glasbo in ustvarjanje doživljam katarzo. Tretji del mene mi prigovarja, da spet kompliciram, četrti del mene pa mirno čaka, da se neurje umiri.
In nekako je to odgovor, ki sem ga iskala. Integracija kot združitev vseh delov (sebe).
Zadnje dneve veliko razmišljam o svojih ustvarjalnih procesih in inspiracijah.
Velikokrat sem zapisala statement, da imam dovolj ustvarjanja iz bolečine. Še več, napisala sem, da sem hvaležna vsem heartbreakom, ki so se mi zgodili, saj so bili povod in inspiracija za najbolj emocionalno-potencialno nabite tekste.
Nekako sem zapis naredila v upanju, da bi mi Življenje prizaneslo, da bi nehalo boleti.
Pa vendar… Življenje ne deluje na tak način. Ne morem se JAZ odločit. Ali pač?
V kolikor se odločim in na sebe nadenem varovalo flegme, ki ne bo čutila… Kdo sem potem?
Podobno željo oziroma zahtevo sem izrazila na psihoterapijah: “Rada bi postala manj občutljiva.”
In sem “garala” : obiskovala različne terapevte, izvajala različne prakse… VSE, da le ne bi bila tako f* občutljiva.
In v vseh teh letih se to ni spremenilo. Še zmeraj sem čutljiva, morda bolj emocionalno “inteligentna” ampak nič manj čutna. Še bolj sem v stiku s sabo. Kaj čutim? Kaj mislim? Zakaj se tako počutim? Kje čutim?
Morda sem se naučila, da me en globok dih prizemlji, da “šparam” s svojo energijo, da ne pokažem čustev, da se grem jokat na stranišče, da stlačim v sebe…da ne pokažem! (“Močna in pogumna”.)
A spet, še ena plast laži, še ena dodatna maska. Ljudje okrog mene pa v bistvu zaznajo vihar, ki ga tlačim. Pretentam le sebe; ne pa drugih.
Kaj najstnica sem si obljubila, da ne bom pisala ljubezenskih pesmi. V mislih sem imela, da ne bom pisala o lepih občutkih. In iskreno… ne znam pisati o lepih občutkih: prvič zato, ker prijetne občutke, če niso ekstremni (evforični) zaznam veliko manj intenzivno. Precej bolje znam začutit globino žalosti, ekstremen bes, kot pa vse “dolgočasne” trenutke vmes.
Svojo “praznino” sem enačila z dolgčasom. Ker če ni bilo thrilla, potem je bilo preveč “brezveze”, “vsakdanje”, “normalno”.
Velikokrat se vprašam ali sem sadist in sem “zasvojena” z bolečino. Oziroma ali sem zasvojena s trenutkom, ko bolečina mine in doživim olajšanje?
Verjetno nisem zasvojena. Ali pa tudi. Definitivno sem zasvojena ampak zagotovo ne z bolečino.
Spoznala sem, da se je moje ustvarjanje zmeraj začelo (in končalo) z ⬛️.
Šele pred časom sem se naučila, da sem temu osamljenemu ⬛️ začela dodajati tudi ⬜️.
“Iva, ne glede na to, kako boli, daj upanje. Četudi le 1%… daj upanje. Transformiraj ⬛️ v ⬜️. Ne ostajaj v ⬛️. “
Tega sem se zavestno lotila šele s pesmijo EMOJ! LOVE. Pesem sem želela napisati kot družbeno kritiko na moderen svet digitalnih zmenkarij, na digitalne srčke. Seveda sem morala izhajati iz svojih izkušenj, svojega doživljanja. Pesem, ki se je vrtela okrog številnih neuspelih “odnosov”, ki so funkcionirali vse dokler smo si pošiljali lepe emojije. Srčke, poljubčke, objemčke. Kdaj so emojiji zamenjali pristen človeški stik?
In seveda, X. Če je pa kdo moja ustvarjalna muza, je pa to on. Carrie v Sex and the City je imela Živino (Mr. Big), jaz imam X-a. Tukaj se precej vplete moje vprašanje o tem, ali sem sadist. Zakaj “ljubezen” enačim z drobtinicami oziroma zakaj “ljubezen” vidim tam, kjer je sploh ni.
Še huje… v !NTEGRATION sem mislila, da si bom raztrgala dušo vsaj na dva kosa.
(Tisti Ki Ga ne Smemo Imenovati si jo je raztrgal na sedem delov, tako da morda ni tako slabo. #sarkazem)
Nekako sem postala “obsedena” z zgodbami, ki mi jo pisanje pesmi da. In postala sem nepotrpežljiva do ustvarjalnega procesa. Želim si ga dokončati čimprej in dobiti olajšanje. Z razlogom. Kadar pišem se, mrcvarim. Mrcvarim se, ko pesem izvajam. Res je, da šele skozi čas dobim trdo koži in emocionalen naboj ni tako težek, kot v začetnih fazah ustvarjanja. Ampak… zgodbo, pomen, spomin, bolečino si bom zapomnila.
In sedaj, ko poskušam !ntegracijo spraviti v slovenski jezik opažam še en vzorec: IZOGIBANJE.
Sicer se ne izogibam prevajanju ali petju, temveč vsemu temu, kar se sproži znotraj mene. Vsi spomini pridejo na plan. Vse neizrečene besede, spoznanja in neprijetni občutki. Ja, vsekakor se zgodi transformacija, ampak “dvig feniksa iz pepela” je vse prej kot neboleč. Verjetno zagotovo prav zaradi tega nisem sadist, saj ne uživam v bolečini te transformacije.
Edina misel, ki me pomirja je, da če se v besedilu najde vsaj ena oseba in da ta ena oseba začuti olajšanje ob tem, da misli/zaznava podobno ter posledično dobi tisti občutek, da ni sama, je moja misija opravljenja. Čutenje (emocionalne) bolečine je pa “korateralna škoda”, ki je očitno del poti, ki jo moram kot umetnik pač narediti.
Za “višje dobro”. Sicer pa, saj sem si sama “kriva“. Kaj sem pa, občutljIVA.
Običajno intruzivne misli racionalno konfrontiram: “Kolikšna je verjetnost, da se zgodi ⬛️?“
Večinoma časa je odgovor: “1 %”. In to me pomiri.
Problem nastane, ko je izračun 50:50 (ali kako drugače) in je precej verjetno, da se nihalo obrne v ⬛️ smer…
(ali pa v ⬜️ ekstrem). Takrat🫀podivja, saj 🧠 izgublja(m) nadzor.
Mogoče ni ⬛️.
Mogoče ni ⬜️.
Je ⬛️ & ⬜️.
Ne glede na izračune, odstotke, scenarije in poskuse napovedovanja prihodnosti,
me ustavi le dih, ki me vrne v *ta* trenutek.
Včasih mir ne pride, ko najdemo odgovore.
Pride, ko sprejmemo, da ga še nimamo.
“Opažam, kako je večino (partnerskih, prijateljskih) odnosov transakcij.” mu rečem. “Igre, kdo bo kaj (pri)dobil od nekoga. A je to namen odnosov? Transakcije, kot da smo na banki. Kot da so odnosi poslovni model. “
Mirno me gleda, kot to običajno počne na najini uri terapije in nato malce zatrza. Tudi to običajno naredi, sploh ko mu zastavim specifično vprašanje, za katerega potrebuje nekaj časa, da naredi pot po svoji “bazi znanja” .
“Iva, pomembni, (globoki) odnosi so transformativni in ne transakcijski.” mi odvrne. “Namen je, da rastemo.”
“In zakaj potem odnosi tako zelo bolijo? Zakaj določeni odnosi v nas sprožijo “triggerje”?”
“Zato, ker nam je mar in ker nam je pomembno,” reče.
Dolgo sem mislila, da so “triggerji” dokaz, da je z odnosom nekaj narobe. Danes se sprašujem, ali niso včasih dokaz ravno nasprotnega. Da je nekdo prišel dovolj blizu, da je osvetlil del mene, ki sem ga dolgo skrivala. Strah pred zavrnitvijo. Potrebo po potrditvi. Hrepenenje po bližini. In morda najglobje od vsega: strah pred bolečino izgube, pred razhodom. Pred tem da “izgubimo” nekoga, ki nam je pomemben.
Morda transakcijski odnosi res manj bolijo. V njih poznamo pravila igre. Jaz dam tebi, ti daš meni. Bilanca je jasna. Toda tukaj je rast omejena; včasih je sploh ni. Ostanemo na površini. Transformativni odnosi so drugačni. Ne vprašajo nas, kaj bomo dobili. Vprašajo nas, kdo bomo postali.
Bolečino v odnosih sem razumela kot znak, da moram pobegniti, odrezati. Da to pomeni, da nekaj ni v redu. Danes se učim drugačne možnosti: bolečina ni vedno opozorilo. Včasih je samo cena bližine.
In morda najbolj pomembni odnosi niso tisti, ki nas nikoli ne prizadenejo, temveč tisti, zaradi katerih po bolečini nismo več isti. Morda je namen, da nas odnos spremeni. ❤️ Odnos ni transakcija. Je odločitev za rast. Je integracija.
Kot otrok nisem znala lagati zgodb. Danes jih znam. Problem je, da jim še vedno verjamem.
Spomnim se, kako smo v 1.r. (ali 2.r) OŠ, dobili nalogo, da moramo na podlagi ilustracije v učbeniku, napisati zgodbico.
Nikakor nisem uspela vklopiti svoje “domišljije”. Kot da sem se želela “priklopiti” v ilustracijo in na podlagi različnih detajlov napisati, kaj se je zares zgodilo. Napisati je bilo potrebno vsaj eno stran, jaz sem pa že po nekaj kratkih stavkih ostala brez idej.
Ker sem imela blokado, sem za pomoč prosila mamo. Ampak sva že takrat bili “vsaka na svojem bregu” nerazumevanja. Mama se je jezila name in me pregovarjala, da lahko opišem nekaj, četudi se ni zgodilo. “Lahko si izmisliš,” je rekla. A to mojim malim možganom ni pomagalo. Kako naj pišem o nečem, kar se sploh ni zgodilo?
Moja domišljija se je skozi nadaljnja leta precej razvila (še “preveč”), a pri pisanju besedila lirike pesmi opažam svoj vzorec: težko pišem o tem, kar se ni zgodilo. Moram čutiti. Mora priti iz mene.
Naučila sem se interpretirati zgodbo pesmi, četudi sama lirike nisem napisala. AMPAK, spoznavam, kako ne znam “odrezati” igranja te vloge in potem to “vlečem” za sabo.
To sem še predobro spoznala pri 𝚙𝚒𝚌𝚝𝚞𝚛𝚎 𝚐𝚛𝚎𝚢 : celotna moja identiteta se je povezala s “𝚜𝚒𝚟𝚘 Ivo”. Zaradi precej težkih psiholoških tematikah sem se nenehno “mrcvarila”. Na vajah, na odru in tudi izven performansa. To sem spoznala šele, ko sem začeli igrati z MATCH! in sem se avtomatsko začela povezovati v zgodbo (meni novih) besedil.
Naslednji AHA moment pa se je odvil, ko sem začela ustvarjati nova besedila. EMOJI LOVE je zelo dober primer tega procesa, !NTEGRATION pa je moje sume potrdil. “Ne želim krvaveti svoje zgodbe v besedila”, a vendar to počnem.
Spoznavam, da je takšen način ustvarjanja precej naporen. Čustveno se zalepim na tematiko, ki je ne znam izpustiti. Pesem je morda končana, zgodba ni. Še tedne jo nosim v sebi.
Ne vem, ali je to nekaj, kar bom enkrat nehala početi. To sem jaz in verjetno je to tisto, kar “začini” umetniško delo ter doda posebno energijo… čustva. Če se vrnem na trenutno najbolj aktualno pesem, ki jo ustvarjam(o) – !NTEGRATION, sem v angleški različici znala zelo dobro vzpostaviti čustvene meje, pri slovenski različici pa sem klonila pod pritiskom lastnih emocij. Petje besedila pesmi je bilo preveč osebno, preveč ranljivo in počutila sem se razgaljeno. Po koncu vaj sem (četudi sem dobila zelo dobro povratno informacijo bend memberjev) čustveno eksplodirala z besedami, da se sovražim. Saj vem, precej intenzivne besede, ampak res… v tistem trenutku sem želela izpuhteti iz obličja zemlje. Niti ne vem ali zaradi sramu ali kakšnega drugega čustva. Čutila sem le eno; globoko žalost in vse kar sem želela narediti je, da bi planila v jok. A nisem.
A ne tisto, ki nastane zaradi minljivosti Življenja, temveč žalost kot globok občutek, ko joče tvoja duša, kadar jo boli.
Tisti tip žalost, ki se bori z jezo in razočaranjem. Brez obupa, saj ima ta žalost kanček upanja, ki pa je, nerealno.
Žalost, zaradi spoznanj, kadar prekomerno analiziraš in seciraš.
Sprejmeš žalostno bolečino in jo oviješ v vato, saj veš, da jo bo čas odzibal..
Do takrat pa bo skelelo in bolelo. Ampak enkrat… enkrat bo lažje.
Ob spoznanju, da moje nevrološke poti delujejo, kot bi sistem označil “odvisniško”,
je bilo potrebno adaptirati delovanje mojega vsakdana. Še zmeraj se sicer spoznavam, spreminjam in
ustrezno doziram “toksine”, s katerimi se “polnim”. Še zdaleč nisem “ozdravljena”. Imam še zmeraj preveč stvari, od katerih sem odvisna in po katerih hlepim in sem pripravljena narediti VSE, da dobim svoj “šus” olajšanja, odrešitve, miru… potešitve.
V enem obdobju sem sprejela, da si bom “dovolila” odvisnost od športa : če že, je to nekaj zdravega, nekaj od česar sem lahko odvisna. Še več: družba to odvisnost postavlja visoko na pedestial. A vendar sem spoznala, da je tudi ta odvisnost, kot vsaka druga, precej nasilna do telesa…
“Če ne telovadiš, ne smeš jest.”
“Če ne greš zjutraj tečt, boš žalostna.”
“Če ne…”
Da ne omenjam, da sem po 6 letih vsakodnevnega izvajanja yoga potrebovala vsaj 1 leto, da sem si dovolila dneve, ko prakso yoge izpustim. “In svet se še kar vrti naprej…”
Biti odvisen je pekel: in pot iz tega pekla, je vse prej kot enostavna naloga. In edina pot, je skozi.
Skozi strah, skozi tesnobo, skozi fizično in tudi emocionalno bolečino.
Sem strastna kadilka in nekdo, ki je odvisen od “hajpa” (pozitivnih) hormonov.
Dobim malo, želim še več. Iz enega ekstrema, v drugega. Daj mi še… še več…
Najhuje je bilo spoznanje, da sem odvisna tudi od miselnih procesov sanjarjenja in fantaziranja. Kreiranje iluzije: vse, da se ne bom rabila soočiti z dejstvi realnosti. In sem dodajala, plast za plast belega kvadrata. VSE, da sem (ob)čutila ekstazo in zbežala od realnosti.
In kar je najhuje.. kdor visoko leta, nizko pade. In padam: ne zato, ker bi me življenje potisnilo čez rob, temveč zato, ker ne morem več vzdrževati višine, na kateri nisem nikoli zares živela. Utrujena sem od lovljenja naslednjega šusa. Naslednje odrešitve. Naslednjega dokaza, da bo tokrat drugače.
Morda okrevanje ni to, da nehaš hrepeneti temveč to, da ostaneš sam s sabo takrat, ko ni ekstaze.
Glede cigaretov: imam še manj kot sedem mesecev časa, da izpolnim obljubo, ki sem si jo zadala. Da neham kaditi pred svojim 33. letom. Strah me je, saj se bojim, da ekstremnih emocij življenja, brez te pomembne dude ne bom zdržala.
Ampak #imamjazto. Če sem uspela z drugimi substancami in razvadami, se bom enkrat rešila tudi te (mentalne) kletke.
Besedilo je nastalo za #hardcore projekt, leta 2024.
Pri pisanju sem izhajala iz svoje osebne izkušnje, ko sem podoživljala jezo in razočaranja nad osebami, ki so me v preteklosti prizadele. 💔
Besedilo govori o notranjem boju, občutku izgube samega sebe in trenutku, ko se človek začne postavljati zase.
They hurt, I’ve cried
You hurt, I stayed.
We loved, we tried, but…
(It was never enough.)
⚡️ EVERY TIME WE FAILED:
We failed to show it…
⚡️ EVERYTHING
Bleeding from these open wounds.
⚡️ I know it shouldn’t hurt,
But it fcking does, it fcking does.
It f*cking hurts,
My mind and soul are torn apart.
I should have known, to be more wise.
[[ I HAVE FAILED ]]
My soul is weak, my mind is sick.
[[ IT SHOULDN’T HURT ]]
It’s not your fault that my body breaks.
[[ NOT MY FAULT ]]
it’s not your fault…
You didn’t break me—this was mine to take.
EVERY F*CKING TIME
I’ve learned to guard myself inside,
[[ I HAVE FAILED ]]
But now I scream and fight for my soul.
[[ I AM STRONG ]]
I see the truth, I see through you.
[[ IT SHOULDN’T HURT ]]
Back off—you hurt: that is not love.
You faked, you lied, while I believed:,
You even tried and steal my mind.
You faked, you lied, I broke inside:
You tried and steal my mind.
YOU FAILED
It’s not my fault; I’m not a machine.
My body bleeds…And it shows.
(In your eyes… in your eyes…)
YOU LET ME ROT IN PAIN
[[ NOT YOUR FAULT ]]
