Category: #zgodbe

Navada je, da se po vsakem dejanju poimenovanem “Sfuzlalo se mi je”  zgodi sestanek Kriznega štaba. 

Krivda nikoli ne zamuja in je zmeraj prva – oziroma, tako vsaj misli.
Kot ponavadi, ima tudi tokrat na svojih ramenih preveč teže in zato ne opazi, da se v zadnjem kotu sobe umirja Jeza, na nasprotni strani sobe pa Žalost pospravlja nastalo razdejanje.

Medtem ko Krivda odlaga svoj tovor (nahrbtnike, jakne) v sobo številka 19 prišepa tudi Uboga Jera. 

Komaj se premakne do stola, na katerega se vsede in nato glasno zavzdihne. 

“Ah, sploh te nisem opazila,” reče Krivda. 
Jera jo začudeno pogleda in ponovno glasno zavzdihne.
“Ali bi se ti malo razbremenila?” vpraša Krivda.

Jera premeri Krivdo od pet do glave, zamaje z glavo enkrat v levo, enkrat v desno in nato spet v levo:
“Joj, pa saj imaš že čisto uničena ramena. Si razmišljala, da bi kupila nov nahrbtnik, tak, ki bi se ergonomsko bolje prilagajal tvojemu telesu?”
Krivda jo sramežljivo pogleda in ji z glavo pokaže na kup prtljage pri vhodu sobe.
“Oohhhhh….” ponovno zavzdihne Jera in se skrije v klobčič.
“Saj ni hudega, veš. Sem že navajena.” reče Krivda.

Iz druge strani sobe se zasliši glasen *POK*.

Jeza z glavo udari v steno, tako da nastane razpoka, Žalost pa se zaradi poka zdrzne in prevrže stol.

“Aaaaaaagghgghhhhhh!!!” se zadere Jeza in se obrne proti Krivdi.
“ODNAVADI SE ŽE TEGA! Zaradi tvojega zbiranja bremen smo se ponovno znašli tukaj!” 
“Joj, oprosti. Oprosti! Saj vem, saj vem! Prosim, umiri se. Nisem nalašč! Jooooj.. zelo mi je žal.” se brani Krivda.
“Aaaaaaagggghhhhhhh!” se ponovno razburja Jeza. “Nehaj se opravičevati!! Že tristo krat smo ti povedali….:”
“Jooj, saj vem, saj vem. Op…..” preden uspe dokončati opravičilo ji Jeza nameni oster pogled in ji z glasno kretnjo pokaže, da naj bo raje tiho.

Iz hodnika je možno slišati pogovarjanje, ki postaja čedalje bolj glasno.
“Oh, vi ste pa spet med prvimi.” reče Motnja, ko se prikaže na vratih. “Punci hitro, družba nas že čaka!” 

Jeza glasno prhne, Žalost pa začne netrudno glasno jokati. Jeza nato izdavi ponovno glasen “AGH”, pristopi do Žalosti in ji pomaga na noge.

Motnja se medtem odpravi do mize, sede na stol in svoje dolge noge odloži na mizo.
“Punci, hitro zasedita svoja mesta.”

“Kaj pa moški?” sam pri sebi zamrma Jeza in se nato obrne proti Motnji:
“Zakaj pa takšna naglica, saj manjka še pol štaba!” reče Jeza, ko se z Žalostjo približuje mizi.

“Ah Jeza, danes jih ne bo.”, reče Jera.
“Kako to misliš, da jih ne bo?”, besni Jeza.
“Danes imajo nujne opravke.”
“Kakšne nujne opravke? Sestanek kriznega štaba je NUJEN OPRAVEK!” reče Jeza in s pestjo udari po mizi. 

Uboga Jera se od strahu zdrzne in zvije iz svojega varnega klobčiča.
Motnja mu nameri strog pogled in nakaže, naj sede. Nato pogleda proti vratom in se zadere: “PUNCIIIIIIIII!!!”

V prostoru se prikažeta dve drobni postavi – ena je črne, druga pa bele barve. Migetata gor, dol, levo in desno – kot da bi lebdeli. 

“Ohh… sedaj se počutim še slabše.” reče Jera in se objame.
“Hihihiihihih,. Hihihiihihih.” , se oglašata postavi.