Category: MATCH!
“Nocoj ti dovolim, da objameš me.”
Na preteklem koncertu smo s MATCH! prvič v živo odigrali novo pesem – PROJEKC!JA oziroma !NTEGRATION.
Na mojem to-do seznamu je bilo vsaj dva tedna zapisano opravilo: NAUČI SE LIRIKO. In tega opravila se nikakor nisem mogla lotiti.
Za angleško različico pesmi (!NTEGRATION) sem vedela, da bo za trenutno prepolno glavo prevelik zalogaj: štirje različni teksti refrenov. Slovensko različico (PROJEKC!JA) sem medtem že uspešno memorizirala, z izjemo določenih delov kitic, kjer sem med seboj mešala tretji in četrti verz. Vsaj tako je kazalo na vajah, ko sem testirala svoj spomin.
Na dan koncerta se z !NTEGRATION nisem posebej ukvarjala.
»Bo, kar bo,« sem si rekla.
Angleška različica je bila namreč planirana samo v primeru, da bi publika na koncu koncerta zahtevala še eno pesem (“WE WANT MORE” moment). Del mene je predvideval, da se to ne bo zgodilo. Drugi del pa si je mislil: »Boš pač kombinirala slovensko in angleško različico.«
Pred koncertom sem še enkrat ponavljala slovensko besedilo. Predvsem dele, ki se nikakor niso želeli vtisniti v spomin:
»Pritegneš me, nato izpustiš.« in »Strah še preden se začne.«
Poleg pomnjenja besedila pa me je zaposlovalo še nekaj drugega: kaj sploh povedati, preden pesem prvič spustimo v svet? En del mene je namreč pričakoval, da obstaja 50 : 50 možnost, da bo na koncertu tudi oseba, ki je inspirirala besedilo: X. Na srečo se to ni zgodilo.
Ko je prišel trenutek, ko so fantje začeli igrati pesem 23 (delovna naslov pesmi), sem se skrila v ozadje. Počutila sem se preveč izpostavljeno in iskreno tudi prestrašeno.
Začela sem peti prvo kitico: »Jaz sem tu in ti si tam, nisva skupaj, sva daleč vstran, objemi me in pojdi vstran, jaz hočem te, želim si še …«
Nato še drugo: »Ti si mir, jaz vihar …«
Potem pa je prišel refren.
In na moje veliko presenečenje sem kiksnila prav tam.
Namesto: »Nocoj ti dovolim, da pretvarjaš se …« sem odpela: »Nocoj ti dovolim, da objameš me.« Čim se je zgodil ta kiks, sem nadaljevala refren samo še z: »Nananana.«
In takrat se je vklopil moj #overthink mind.
Bilo je, kot da beseda pretvarjati nenadoma sploh ne obstaja v mojem besednjaku.
Še huje, kot da v tistem trenutku nisem zmogla odpeti besedila o tej toksični navezavi.
Seveda sem posledično zakiksala tudi tretjo in četrto kitico. Pri drugi ponovitvi refrena pa ponovno: namesto pretvarjanja sem pela o objemih.
»A kaj? A si jaz v resnici želim objemov?«
In nikakor nisem mogla izklopiti miselnih procesov, ki so me v tistih trenutkih “objemali“.
Hkrati s prekomernim razmišljanjem sem se soočala tudi s sramom.
Sramom, ker sem zaj*bala.
Ker ni bilo popolno.
Ker sem imela občutek, da bi morala znati.
Ker sem pesem napisala jaz.
Ker sem jo poznala.
Ker sem jo vadila.
Ker sem jo (nekoč) čutila.
Ampak ne glede na ta spodleteli začetek zdaj spoznavam, koliko modrosti je zapisane v zgodbi, ki jo pripovedujem.In morda je prav to tisto, kar mi je ta koncert pokazal. V publiki je le del ljudi, ki zares poslušajo besedilo. Bolj si zapomnijo le melodijo.
In morda niti ni pomembno, ker je na koncu pomembneje to, kaj besedilo naredi meni.
Kaj se zgodi, ko moram resnico izgovoriti na glas. Kaj se zgodi, ko moje telo želi zapeti zgodbo. Kaj se zgodi, ko beseda, za katero sem mislila, da jo poznam, nenadoma izgine.
In kaj mi moje lastne besede sporočajo takrat, ko jih najbolj potrebujem.
Nocoj ti dovolim, da pretvarjaš se objameš me. Resnica, ki jo skriva nasmeh, lažna je. Bojiš se globine in solz; oklep me tišči, tebe pa ego boli.
Več o nastanku pesmi lahko prebereš tukaj. Prispevek za #razbijamsivo pa najdeš tukaj.
#razbijamsivo : integracijo
Prisežem, da je !ntegration ena izmed težjih pesmi, ki jih pišem. In to ne le zavoljo glasbeno-ustvarjalnega procesa, ki se dogaja znotraj benda, temveč zavoljo mojega čustvenega doživljanja v trenutnem življenjskem obdobju. In dobro vem, da bo minilo. Tako kot vse prijetne in neprijetne stvari v življenju.
Ustvarjalni procesi, ki se dogajajo znotraj benda, so težki ampak precej bolj “obvladljivi”, kot to, kaj se subtilno odvija v meni: jaz; moj mindset in čustva.
En del mene mi prigovarja, da je to “le pesem” in da sem si sama zastavila precej velik izziv. Kot da hočem s to pesmijo rešiti samo sebe in na silo dobiti odgovor. Odgovor kot razrešitev in srečen konec pravljice.
Globoko v sebi vem, da se to ne bo zgodilo. Bolj verjetno je, da bo pesem le en korak k razrešitvi; kajti vsakič ko bom pesem izvajala, se bo prebudil ranjen del mene; in takrat bom kopala, mrcvarila. Razumem, da se kdo vpraša, zakaj to počnem in odgovor je enostaven: nimam vpliva; pandorina skrinjica je prepolna in težka vsebina prihaja na površje.
Del mene kriči, zakaj sem se ponovno čustveno prilepila na tekst in dobesedno izpostavila svoje srce na pladenj. Drug del mene je hvaležen, da imam takšno srečo, da lahko skozi glasbo in ustvarjanje doživljam katarzo. Tretji del mene mi prigovarja, da spet kompliciram, četrti del mene pa mirno čaka, da se neurje umiri.
In nekako je to odgovor, ki sem ga iskala. Integracija kot združitev vseh delov (sebe).
Meje in čutenje
Kot otrok nisem znala lagati zgodb. Danes jih znam. Problem je, da jim še vedno verjamem.
Spomnim se, kako smo v 1.r. (ali 2.r) OŠ, dobili nalogo, da moramo na podlagi ilustracije v učbeniku, napisati zgodbico.
Nikakor nisem uspela vklopiti svoje “domišljije”. Kot da sem se želela “priklopiti” v ilustracijo in na podlagi različnih detajlov napisati, kaj se je zares zgodilo. Napisati je bilo potrebno vsaj eno stran, jaz sem pa že po nekaj kratkih stavkih ostala brez idej.
Ker sem imela blokado, sem za pomoč prosila mamo. Ampak sva že takrat bili “vsaka na svojem bregu” nerazumevanja. Mama se je jezila name in me pregovarjala, da lahko opišem nekaj, četudi se ni zgodilo. “Lahko si izmisliš,” je rekla. A to mojim malim možganom ni pomagalo. Kako naj pišem o nečem, kar se sploh ni zgodilo?
Moja domišljija se je skozi nadaljnja leta precej razvila (še “preveč”), a pri pisanju besedila lirike pesmi opažam svoj vzorec: težko pišem o tem, kar se ni zgodilo. Moram čutiti. Mora priti iz mene.
Naučila sem se interpretirati zgodbo pesmi, četudi sama lirike nisem napisala. AMPAK, spoznavam, kako ne znam “odrezati” igranja te vloge in potem to “vlečem” za sabo.
Kje se konča zgodba, ki jo ustvarjam in kje se začnem jaz?
To sem še predobro spoznala pri 𝚙𝚒𝚌𝚝𝚞𝚛𝚎 𝚐𝚛𝚎𝚢 : celotna moja identiteta se je povezala s “𝚜𝚒𝚟𝚘 Ivo”. Zaradi precej težkih psiholoških tematikah sem se nenehno “mrcvarila”. Na vajah, na odru in tudi izven performansa. To sem spoznala šele, ko sem začeli igrati z MATCH! in sem se avtomatsko začela povezovati v zgodbo (meni novih) besedil.
Naslednji AHA moment pa se je odvil, ko sem začela ustvarjati nova besedila. EMOJI LOVE je zelo dober primer tega procesa, !NTEGRATION pa je moje sume potrdil. “Ne želim krvaveti svoje zgodbe v besedila”, a vendar to počnem.
Spoznavam, da je takšen način ustvarjanja precej naporen. Čustveno se zalepim na tematiko, ki je ne znam izpustiti. Pesem je morda končana, zgodba ni. Še tedne jo nosim v sebi.
Močna in pogumna.
Ne vem, ali je to nekaj, kar bom enkrat nehala početi. To sem jaz in verjetno je to tisto, kar “začini” umetniško delo ter doda posebno energijo… čustva. Če se vrnem na trenutno najbolj aktualno pesem, ki jo ustvarjam(o) – !NTEGRATION, sem v angleški različici znala zelo dobro vzpostaviti čustvene meje, pri slovenski različici pa sem klonila pod pritiskom lastnih emocij. Petje besedila pesmi je bilo preveč osebno, preveč ranljivo in počutila sem se razgaljeno. Po koncu vaj sem (četudi sem dobila zelo dobro povratno informacijo bend memberjev) čustveno eksplodirala z besedami, da se sovražim. Saj vem, precej intenzivne besede, ampak res… v tistem trenutku sem želela izpuhteti iz obličja zemlje. Niti ne vem ali zaradi sramu ali kakšnega drugega čustva. Čutila sem le eno; globoko žalost in vse kar sem želela narediti je, da bi planila v jok. A nisem.
!ntegration
ZAČETEK: na podlagi instrumentala pesmi(23 DEMO 1) je bilo potrebno pripraviti prvi osnutek..teksta, melodije, ritma.
Običajno se tega izziva lotim na način, da posnetek poslušam #onrepeat.
Poskušam začutiti pesem, ujeti njen vajb.
Ta začetni del ustvarjanja mi je vedno najtežji, ker je to prostor neskončnih možnosti vsega, kar lahko povem, vsega, o čemer lahko pišem.
In najtežje je iz sebe spraviti tiste prve instinkte.
Takrat se namreč v glavi dogaja ogromno misli, dvomov, vprašanj.
Ampak ko za trenutek spustim kontrolo in neham razmišljati o tem, da bi pesem že “morala” biti dokončana (kako bi moral iti ritem, melodija, struktura, sporočilo pesmi) se stvari začnejo premikati bolj naravno.
V času, ko je nastal prvi tekst sem bila na počitnicah pri bratrancu v Nemčiji. Sprememba okolja mi je zelo ustrezala četudi sem imela precej izzivov, saj sem zaradi potovanja “izgubila” svojo rutino: jutranji tek. Tekaške čevlje sem sicer imela s seboj, ampak zimske temperature (-9) in “potovalni stres” mi niso dovoljevali, da se podam na rekreacijo. En del mene si je tega želel, drug del pa se je želel naučiti funkcionirati (in uživati), tudi brez tega.
ISKRENO: ja, prvi tekst je zagotovo inspiriran z mislimi na X-a.
Zaradi obilice bendovskega dela (koncerti, snemanje videospota, izdaja pesmi) smo uspeli šele konec aprila ustvarjati pesem 23 oziroma !NTegration, kot sem pesmi dodelila naslov v prvi fazi besedila (januar).
Ko smo na vajah začeli z ustvarjanjem, sem povsem pozabila na prvi teks, ki sem ga napisala januarja in sem najprej po zapiskih na telefonu iskala “potenciale” za 23 in jih dodajala v novo beležnico.
Na vajah smo se še pohecali : 23-ega (v mesecu) delamo pesem 23.
Samo pusti, da se pretvarjam z nasmehom,
ker sem postala dobra lažnivka.
Screenshot
Screenshot
Med poslušanjem 23 v živo (na vajah) sem ponovno začutila pesem. In takrat sem se spomnila na svoj prvi tekst, ki je nastal januarja. Med gledanjem stavkov sem “slišala” melodijo kitice. Poskusila sem prvič, in drugič. Tekst ustreza!
Zakompliciralo se je pri refrenu. Teksta (razen potencialov) nisem imela.
Gledam verz, gledam zapiske in pride “preblisk”:
Nekaj dni po začetnem ustvarjanju sem doživela močno emocionalno stisko:
Preplavljala so me ektremna občutja: od zelo prijetnih, skoraj evforičnih občutkov zaljubljenosti do intenzivnega strahu.
Bilo je, kot bi bila sredi razburkanega morja; premetavalo me je iz ene skrajnosti v drugo. In čeprav sem zelo samoreflektivna oseba, ki dobro zaznava svoje čustveno in miselno stanje, je takšno doživljanje izjemno neprijetno.
V tej stiski sem morala občutke nekam dati. Morala sem jih izliti iz sebe.
V svoj roza zvezek, kamor zapisujem občutja in verze, sem takrat zapisala:
“I tell myself, it’s just a fleeting moment. It will pass, I say…”
// “Govorim si, da je to le bežen trenutek. Minilo bo, si rečem …”
Pa ni minilo.
Še huje. Manifestacija strahu je sprožila dogodek,
za katerega sem se bala, da se bo zgodil. Bila sem “zapuščena”.
Priznam; sem ena izmed tistih oseb, ki za ventiliranje uporablja AI.
In tudi v času ekstremnih emocij, sem ga uporabila.
Ker so se bližale naslednje vaje, lirika za pesem pa še ni bila dokončana,
sem za pomoč prosila ChatGPT. Napisala sem navodila, da naj na podlagi najinega pogovora o občutkih “zaljubljenosti”, strahu, poteka realnih dogodkov in mojega osnutka lirike izboljša napisan osnutek besedila.
In ga je. Ko sem zgenerirani tekst prebrala, so se mii orosile oči.
Besedilo sem začutila.
Screenshot
Screenshot
Četudi mi je AI pomagal pri strukturiranju nadaljnega besedila, to ni pomenilo, da se je ustvarjanje končalo.
Borila sem se s spomini in emocijami, hkrati pa sem doživljala zelo pomembne lekcije in spoznanja. Bolelo je.
Nisem želela “krvaveti” svoje zgodbe,
obenem pa sem v besedilu vedno znova in znova videla lastno zrcalo.
In to je bolelo.
Screenshot
Veliko lažje je zdržati neprijetne emocije, če projeciramo.
In to sem naredila. V refrenu sem spremenila tekst iz 1. osebe (“Let me fake a smile”) v 2. osebo : “I’ll let you fake a smile.”
In ko sem uspela napisati prvi refren (v 2. osebi) je stekla tudi melodija refrena.
Screenshot
Ker je naslov pesmi integracija, sem dobila željo, da bi drug refren skladbe bil napisan iz vidika 1. osebe (mene) in pa, da bi bil zadnji (tretji) refren kot nekakšna “združitev” obeh perspektiv.
“I’ll let you fake a smile tonight.”
Veliko lažje je govoriti o »drugih« kot o sebi.
Projekcija je lahko varen odmik od lastne bolečine — način, kako preživeti intenzivne emocije, ko so te pretežke, da bi jih držali neposredno v sebi.
A skozi ustvarjanje sem začela opažati, da pesem ne govori le o drugi osebi, ampak tudi o meni.
V prvem delu refrena pojem:
“underneath you are fake …”
kasneje pa:
“underneath I am fake …”
In prav v tem premiku se je zgodila integracija.
Ne več delitev na »jaz« in »ti«, na krivdo, strah ali projekcijo, ampak postopno sprejemanje dejstva, da obe perspektivi živita v meni.
Da sem bila tudi sama ranjena in prestrašena.
Tista, ki je hrepenela po bližini, in tista, ki je pred njo bežala.
Tista, ki je želela biti ljubljena, in tista, ki jo je ljubezen prestrašila.
Zato naslov !ntegration zame pomeni združevanje razcepljenih delov sebe v eno celoto. Ne popolnosti, ampak celovitosti.
Hkrati pa v sebi nosi(m) tudi tiho upanje, da nekega dne ne bo več potrebe po maskah, umikih in bežanju. Da tam zunaj obstaja oseba, ob kateri bližina ne bo sprožila strahu, ampak občutek varnosti.
Resnica je, da potrpežljivost (do določenih zedev) ni moja vrlina.
Še posebej kadar gre za rane, ki jih poskušam zakrpati z besedilom.
Ko sem mislila, da je besedilo končano, sem “nadaljevala” z Življenjem. Dokler mi Življenje seveda ni postreglo z novo epizodo dogodkov.
Tako sem se bila primorana ponovno lotiti “obdelovanja” besedila in pa analiziranja svojih srčno-psiholoških-duševnih sfer.
Takšni globoki potopi so vse prej kot enostavni, a iskreno, v (mojem) ustvarjalnem procesu so zelo nujni.
In čeprav je bil prvotni povod za pesem oseba X, je njeno zgodbo potenciral nekdo drug. Ne glede na “krivca” pa sem jaz tista, ki je temu dala pomen, zgodbo, emocije.
Še ena katarza. Še ena lekcija… ki se bo verjetno odvijala vse dokler ne bo pesem posneta. Oziroma… fragmenti občutkov in spominov, ki jih ta pesem nosi, bodo za vedno ostali prisotni. Na meni bo, kako jih bom transformirala.
Ne vem zakaj ampak dobila sem “preblisk”, da poskusim narediti slovensko besedilo. Lotila sem se “prevajanja” angleške verzije besedila (!ntegration).
Po prvem grobem poskusu slovenskega teksta, sem prevedeno besedilo odpela na vajah. Dejansko je izpadlo dobro. Malo manj OK pa je bilo moje čustveno stanje; bila sem namreč čustvena razvalina. In čutenje pesmi mi je odprlo pandorino skrinjico; četudi sem določeno vsebino iz preteklosti zaprla v svojo “temno škatlo”, mi je petje lastnih besed povročalo katarzo in AHA momente. Soočanje z lastnimi sencami in napakami. Spoznanja, kako sem v določenih preteklih situacijah bila povzročitelj nekaterih dogodkov.
V angleški različici pesmi sem želela napisala “lep konec” oziroma spoznanje: “Love should integrate and not break or ache.” (Ljubezen bi morala združevati in ne boleti).
Spoznala sem, da četudi v odnosu doživljamo “triggerje”, to ne pomeni, da je odnos “napačen”. Realno še nisem na stopnji, da bi lahko zdržala v neprijetnem… in zato sem želela slovensko različico pustiti v “realnem” stanju, na stopnji, kjer sem.
In če se je angleška verzija začela z inspiracijo X, se je tako tudi končala.
Projekcija me je soočila z lastnim egom. In čeprav srečnega konca pravljice z X nisem dobila, sem dobila nekaj drugega: mir, olajšanje in sprejemanje lekcije. In pa še boljše: zaključen slovenski tekst PROJEKC!JE.
Strah še preden, se začne,
bežim, drhtim, ker se bojim…
ZAKLJUČEK:
Pesem še ni končana. Treba bo narediti še kar nekaj “poliranja”, dokler bo pripravljena za prva predstavitev na koncertih, snemanje,… videospot?
AL!VE
Običajno ustvarjam iz čustvenega naboja. Tukaj nisem. Oziroma sem, ampak na drugačen način.
Če sem za Paranoio, At the Wrong Place in #SongAboutHuggingX uporabila ekstreme iz svojega “črnega kvadratka”, sem se tukaj želela približati svetlobi.
Ampak tudi ta pesem ni brez črnine. Nikoli ni samo eno.
Glavni povod za tematiko je bil drugačen kot običajno.Pesem je že obstajala. Tekstovno. Instrumentalno.
Pesem ALIVE je namreč nastala že pred mojim prihodom v MATCH!
Nisem je ustvarila iz nič: le “nadgradila” sem jo oziroma pustila svoj pečat.
In če se vrnem k emocijam: pri pisanju tega besedila nisem izhajala iz tega, kaj čutim ampak iz tega, kaj želim izraziti. Nisem želela extremov Črne in ne Bele temveč “nekaj vmes”.
Odgovor na to, kaj želim “dati iz sebe” je bil enostaven: UPANJE. Za to pa potrebujem ⬛ in ⬜, saj resnica ni le na eni strani.
Kot vodilo sem si na rumen listek napisala “Passing the torch” (slov. Podajanje bakle).
Upanje sem želela podati naprej.
Upanje, da se posameznik opogumi in postavi zase.
Za druge.
Za pravico. Za to, kar je prav.
Za to, kar sam čuti, da je prav.
Sama že nekaj let čutim ogromno jeze.
Zaradi vsega, kar ni fer.
Zaradi sistema.
Zaradi “svobode”, ki včasih deluje kot kletka.
Jezna sem (bila) tudi zato, ker me je sistem skušal prepričati,
da moji občutki niso v redu. Da niso “pravi”.
Moji občutki niso problem. Problem je svet, ki me je učil, da so.
Jeza je učiteljica. Pokaže mi, kje so moje meje in kje so bile prekršene. Z njo ni nič narobe.
Vprašanje je samo, kaj naredim z njo in kako jo preoblikujem.
In AL!VE je komaj začetek.
EMOJ! LO<3
EMOJI LOVE.
Inspiracija za naslov pesmi je nastala, ko mi je intenziteta čustev »odprla glavo« – težko sem sprejela, da digitalni svet pač ne funkcionira kot realnost.
Na enih izmed bendovskih vaj z MATCH! sem med izvajanjem pesmi doživljala ogromno AHA momentov. Sinhronizacijo. Harmonija misli in čutenja je sprožila odločitev: besedilo pesmi je končano.
Kar se je na vajah začelo kot sinhronizacija, se je na koncertu razlilo v katarzo.
Kasneje se je izkazalo, da sem tekst med izvajanjem pesmi na koncertu še malenkost spremenila. »YOU sent me <3« sem na koncu pesmi zamenjala s »HE«. Posledica katarze, ki se v meni subtilno dogaja že nekaj tednov. In v tem času sem dobila potrditev, kako lahko digitalni srčki sprožijo … hrepenenje.
V trenutkih izražanja pesmi sem sprejela svojo lekcijo: iluzijo, ki sem si jo ustvarila, bom morala razbiti. In to je del, ki boli moje srce – oziroma ego. Ponovno bo treba nastaviti glavo na radikalno sprejemanje: »Tako pač je.«
Pravijo, da upanje umre zadnje, pa vendar … </3
p.s.: Celoten tekst bo na voljo, ko bo pesem posneta in izdana. Pesem EMOJ! LOV<3 že izvajamo na koncertih. Utrinke EMOJ! LOVE lahko najdeš na IG highlightih.