Ob spoznanju, da moje nevrološke poti delujejo, kot bi sistem označil “odvisniško”,
je bilo potrebno adaptirati delovanje mojega vsakdana. Še zmeraj se sicer spoznavam, spreminjam in
ustrezno doziram “toksine”, s katerimi se “polnim”. Še zdaleč nisem “ozdravljena”. Imam še zmeraj preveč stvari, od katerih sem odvisna in po katerih hlepim in sem pripravljena narediti VSE, da dobim svoj “šus” olajšanja, odrešitve, miru… potešitve.
V enem obdobju sem sprejela, da si bom “dovolila” odvisnost od športa : če že, je to nekaj zdravega, nekaj od česar sem lahko odvisna. Še več: družba to odvisnost postavlja visoko na pedestial. A vendar sem spoznala, da je tudi ta odvisnost, kot vsaka druga, precej nasilna do telesa…
“Če ne telovadiš, ne smeš jest.”
“Če ne greš zjutraj tečt, boš žalostna.”
“Če ne…”
Da ne omenjam, da sem po 6 letih vsakodnevnega izvajanja yoga potrebovala vsaj 1 leto, da sem si dovolila dneve, ko prakso yoge izpustim. “In svet se še kar vrti naprej…”
Biti odvisen je pekel: in pot iz tega pekla, je vse prej kot enostavna naloga. In edina pot, je skozi.
Skozi strah, skozi tesnobo, skozi fizično in tudi emocionalno bolečino.
Sem strastna kadilka in nekdo, ki je odvisen od “hajpa” (pozitivnih) hormonov.
Dobim malo, želim še več. Iz enega ekstrema, v drugega. Daj mi še… še več…
Najhuje je bilo spoznanje, da sem odvisna tudi od miselnih procesov sanjarjenja in fantaziranja. Kreiranje iluzije: vse, da se ne bom rabila soočiti z dejstvi realnosti. In sem dodajala, plast za plast belega kvadrata. VSE, da sem (ob)čutila ekstazo in zbežala od realnosti.
In kar je najhuje.. kdor visoko leta, nizko pade. In padam: ne zato, ker bi me življenje potisnilo čez rob, temveč zato, ker ne morem več vzdrževati višine, na kateri nisem nikoli zares živela. Utrujena sem od lovljenja naslednjega šusa. Naslednje odrešitve. Naslednjega dokaza, da bo tokrat drugače.
Morda okrevanje ni to, da nehaš hrepeneti temveč to, da ostaneš sam s sabo takrat, ko ni ekstaze.
Glede cigaretov: imam še manj kot sedem mesecev časa, da izpolnim obljubo, ki sem si jo zadala. Da neham kaditi pred svojim 33. letom. Strah me je, saj se bojim, da ekstremnih emocij življenja, brez te pomembne dude ne bom zdržala.
Ampak #imamjazto. Če sem uspela z drugimi substancami in razvadami, se bom enkrat rešila tudi te (mentalne) kletke.
Related posts
