#razbijamsivo : integracijo

Prisežem, da je !ntegration ena izmed težjih pesmi, ki jih pišem. In to ne le zavoljo glasbeno-ustvarjalnega procesa, ki se dogaja znotraj benda, temveč zavoljo mojega čustvenega doživljanja v trenutnem življenjskem obdobju. In dobro vem, da bo minilo. Tako kot vse prijetne in neprijetne stvari v življenju.

Ustvarjalni procesi, ki se dogajajo znotraj benda, so težki ampak precej bolj “obvladljivi”, kot to, kaj se subtilno odvija v meni: jaz; moj mindset in čustva.

En del mene mi prigovarja, da je to “le pesem” in da sem si sama zastavila precej velik izziv. Kot da hočem s to pesmijo rešiti samo sebe in na silo dobiti odgovor. Odgovor kot razrešitev in srečen konec pravljice.

Globoko v sebi vem, da se to ne bo zgodilo. Bolj verjetno je, da bo pesem le en korak k razrešitvi; kajti vsakič ko bom pesem izvajala, se bo prebudil ranjen del mene; in takrat bom kopala, mrcvarila. Razumem, da se kdo vpraša, zakaj to počnem in odgovor je enostaven: nimam vpliva; pandorina skrinjica je prepolna in težka vsebina prihaja na površje.

Del mene kriči, zakaj sem se ponovno čustveno prilepila na tekst in dobesedno izpostavila svoje srce na pladenj. Drug del mene je hvaležen, da imam takšno srečo, da lahko skozi glasbo in ustvarjanje doživljam katarzo. Tretji del mene mi prigovarja, da spet kompliciram, četrti del mene pa mirno čaka, da se neurje umiri.

In nekako je to odgovor, ki sem ga iskala. Integracija kot združitev vseh delov (sebe).