Priseลพem, da je !ntegration ena izmed teลพjih pesmi, ki jih piลกem. In to ne le zavoljo glasbeno-ustvarjalnega procesa, ki se dogaja znotraj benda, temveฤ zavoljo mojega ฤustvenega doลพivljanja v trenutnem ลพivljenjskem obdobju. In dobro vem, da bo minilo. Tako kot vse prijetne in neprijetne stvari v ลพivljenju.
Ustvarjalni procesi, ki se dogajajo znotraj benda, so teลพki ampak precej bolj “obvladljivi”, kot to, kaj se subtilno odvija v meni: jaz; moj mindset in ฤustva.
En del mene mi prigovarja, da je to “le pesem” in da sem si sama zastavila precej velik izziv. Kot da hoฤem s to pesmijo reลกiti samo sebe in na silo dobiti odgovor. Odgovor kot razreลกitev in sreฤen konec pravljice.
Globoko v sebi vem, da se to ne bo zgodilo. Bolj verjetno je, da bo pesem le en korak k razreลกitvi; kajti vsakiฤ ko bom pesem izvajala, se bo prebudil ranjen del mene; in takrat bom kopala, mrcvarila. Razumem, da se kdo vpraลกa, zakaj to poฤnem in odgovor je enostaven: nimam vpliva; pandorina skrinjica je prepolna in teลพka vsebina prihaja na povrลกje.
Del mene kriฤi, zakaj sem se ponovno ฤustveno prilepila na tekst in dobesedno izpostavila svoje srce na pladenj. Drug del mene je hvaleลพen, da imam takลกno sreฤo, da lahko skozi glasbo in ustvarjanje doลพivljam katarzo. Tretji del mene mi prigovarja, da spet kompliciram, ฤetrti del mene pa mirno ฤaka, da se neurje umiri.
In nekako je to odgovor, ki sem ga iskala. Integracija kot zdruลพitev vseh delov (sebe).
Related posts
