Category: Psihologija
#razbijamsivo : ident(i)teto
“Iva, čim manj poslušaj svoje temačne dele.”
In zalivaj zdrave, se opomnim.
IDENTIFIKACIJA
Na svoji večletni poti “popravljanja” sem prejela mnoge nasvete in nalepke. Od tega, da je nujno, da “postanem mešanček“, do tega da sem “preveč občutljiva“. “Ne jemlji vsega tako osebno” je absolutno bil najpogostejši podeljen kamenček modrosti.
In ko sem leta in leta manevrirala po ostrih ovinkih življenja, se je zgodilo to, da sem obtičala v razpokah sivine. Nekaj, kar se pač zgodi, ko nenehno kopaš: po sebi, v sebe, nekje vmes pa se zagradiš, ogradiš ter še huje: ohladiš.
𝚜𝚒𝚟𝚊
Ko sem obtičala v sivinah svoje nežne duše, sem (ob)čutila vse prej kot pa nežnost. Jeza in žalost, sta bili prvi. Do njiju pa sem se morala dokopati. Pred tem me je objemala otopelost. To ne pomeni, da ne čutiš ničesar: nasprotno. Velika črna luknja, ki se je fizično kazala kot pekočina v prsih in bolečini v čeljustih. Emocij ni bilo. Solz ni bilo. Vedela sem, da nisem OK, a besed za svoje stanje nisem našla. Zdelo se je tudi, kot da iz mene morajo priti solze, ki pa se zaradi ledu (otopelosti) niso znale “manifestirati”.
Šele, ko sem se srečala z eXtremi, bodisi ⬛️ ali ⬜️, sem znala zaznati: bolečino.
“BORDERLINE”
To je bila prva uradna diagnoza. “Mejno motena oseba.”
“Iva veš, jaz osebno nisem za nalepke, ali za predalčkanje.” mi je rekla, preden mi je povedala mojo diagnozo.
“Sicer pa, toliko kot pa ti delaš na sebi, a nisi že ugotovila?”
“Borderline in disociacija, je to, s čemer se bojuješ.”
Bilo je, kot da se je moj mentalni film zaustavil, nato pa se je skozi filter “borderlajna” prevrtel film mojega celotnega življenja. Razumela sem, hkrati pa sem končno začela čutiti vse to, kar prej nisem znala. Najprej sram, nato ogromna količina jeze, šele nato pa je nastopilo dolgo obdobje žalosti. In še več krivde. In to so bili moji eXtremni valovi, na katerih sem se morala naučiti surfati. Tsunamija nisem morala zaustaviti, vse kar je ostalo je bilo to, da se naučim zajezditi valove eXtremov in se potopiti, globoko, zelo globoko.
(ŽALO)VANJE
Ne glede na to, kako sem se trudila mentalizirati oziroma racionalizirati svoja stanja, edina pot skozi celjenje je čutenje. In za to potrebuješ varen prostor. Prostor in predvsem ljudi, ki jih globina ne prestraši.
“Potrebujem starejšega, kompetentnega moškega terapevtka,” sem ji rekla. “Ženske terapevtke ste super ampak preveč ste mile in nežne. Za vas sem preveč.”
In po več letih “pocanja”, “zdravljanja” ter “popravljanja” sem končno vedela, kaj potrebujem. Še bolj pomembno kot vedeti, kaj potrebujem je bilo pomembno to, da sem bila pripravljena, da končno pritečem skozi ciljno ravnino. Ne le, da sem vedela kaj si želim, pomembno je bilo tudi vedeti, česa si ne želim.
PROSTOR
Čakala sem več kot eno leto, da sem preko zdravstva prišla do svoje zadnje bilke upanja: kliničnega psihologa. “Starejšega moškega.” Leto čakanja se sliši veliko, ampak ko si že tako dolgo “na poti”, je leto le kratek odsek. Če ne drugega, imaš upanje in vero, da bo zdaj končno bolje.
Dobila sem svoj varen pristan, kamor sem se lahko zatekla, četudi le za eno uro enkrat na mesec. Bolje to kot nič.
In morda sem šele tam začela zares razumeti, da zdravljenje ni v tem, da iz sebe odstraniš vse, kar je temno. Ni v tem, da postaneš nekdo drug, niti v tem, da postaneš manj občutljiva, manj intenzivna ali manj globoka. Dolgo sem namreč verjela, da so prav ti deli mene tisti, ki jih moram popraviti oziroma odstraniti.
V varnem prostoru sem jih lahko prvič začela spoznavati, namesto da bi se z njimi ves čas borila.
Morda zdravljenje sploh ni popravljanje, temveč spoznavanje vseh svojih delov — tudi tistih, ki so se nekoč naučili preživeti, se braniti, kričati ali umikati. In tudi tistih, ki so bili ves čas tiho, nekje globoko v meni, in so samo čakali, da jih končno opazim.
In prav tam se je začelo spreminjati tudi moje razumevanje identitete.
IDENT(I)TETA
Dolgo sem verjela, da je moja naloga postati bolj “normalna”. Bolj mirna. Manj občutljiva. Manj intenzivna. Pravzaprav — manj jaz. Danes se učim nečesa drugega. Svojih temnih delov mi ni treba izkoreniniti. Lahko jih poslušam, ne da bi jim pustila krmilo. Lahko priznam njihov obstoj, ne da bi jih hranila. Lahko razumem, od kod prihajajo, ne da bi jim dovolila, da odločajo, kam grem.
In zato se danes, ko zaslišim: “Iva, čim manj poslušaj svoje temačne dele.” opomnim, da jih ni treba sovražiti. Ni jih treba zanikati. Ni jih treba utišati. Morda jih moram samo razumeti in se hkrati zavestno odločati, čemu bom dajala svojo pozornost, energijo in prostor.
Ne želim več zalivati tistega, kar v meni raste iz strahu.
Želim zalivati zdrave dele sebe. Tiste, ki znajo ljubiti, zaupati, ustvarjati in čutiti. Tiste, ki se učijo, se zmotijo, padejo in vstanejo. Tiste dele, ki kljub vsemu, kar so doživeli, še vedno verjamejo, da je vredno poskusiti znova in se odločiti za življenje.
Morda identiteta nikoli ni bila vprašanje: “Kateri del mene sem jaz?” ampak vprašanje: “Katere dele sebe bom hranila?” In tukaj se zame začne pravo razbijanje sivine.
Ne tako, da postanem bela. Ne tako, da izbrišem črno ali razbijem vse, kar je temno, temveč tako, da končno sprejmem, da je v meni prostor za vse barve in odtenke črne in bele. Za svetlobo in senco. Za nežnost in jezo. Za moč in ranljivost. Za vse tiste koščke mene, ki so me pripeljali sem, kjer sem danes.
Lahko jih spoznam, sprejmem in poslušam. A sama izberem, katerim bom pustila rasti.
#razbijamsivo : zgodbo
USTVARJANJE IZ BOLEČINE
Zadnje dneve veliko razmišljam o svojih ustvarjalnih procesih in inspiracijah.
Velikokrat sem zapisala statement, da imam dovolj ustvarjanja iz bolečine. Še več, napisala sem, da sem hvaležna vsem heartbreakom, ki so se mi zgodili, saj so bili povod in inspiracija za najbolj emocionalno-potencialno nabite tekste.
Nekako sem zapis naredila v upanju, da bi mi Življenje prizaneslo, da bi nehalo boleti.
Pa vendar… Življenje ne deluje na tak način. Ne morem se JAZ odločit. Ali pač?
V kolikor se odločim in na sebe nadenem varovalo flegme, ki ne bo čutila… Kdo sem potem?
“RADA BI POSTALA MANJ OBČUTLJIVA.”
Podobno željo oziroma zahtevo sem izrazila na psihoterapijah: “Rada bi postala manj občutljiva.”
In sem “garala” : obiskovala različne terapevte, izvajala različne prakse… VSE, da le ne bi bila tako f* občutljiva.
In v vseh teh letih se to ni spremenilo. Še zmeraj sem čutljiva, morda bolj emocionalno “inteligentna” ampak nič manj čutna. Še bolj sem v stiku s sabo. Kaj čutim? Kaj mislim? Zakaj se tako počutim? Kje čutim?
Morda sem se naučila, da me en globok dih prizemlji, da “šparam” s svojo energijo, da ne pokažem čustev, da se grem jokat na stranišče, da stlačim v sebe…da ne pokažem! (“Močna in pogumna”.)
A spet, še ena plast laži, še ena dodatna maska. Ljudje okrog mene pa v bistvu zaznajo vihar, ki ga tlačim. Pretentam le sebe; ne pa drugih.
ODVISNOST OD INTENZIVNOSTI
Kaj najstnica sem si obljubila, da ne bom pisala ljubezenskih pesmi. V mislih sem imela, da ne bom pisala o lepih občutkih. In iskreno… ne znam pisati o lepih občutkih: prvič zato, ker prijetne občutke, če niso ekstremni (evforični) zaznam veliko manj intenzivno. Precej bolje znam začutit globino žalosti, ekstremen bes, kot pa vse “dolgočasne” trenutke vmes.
Svojo “praznino” sem enačila z dolgčasom. Ker če ni bilo thrilla, potem je bilo preveč “brezveze”, “vsakdanje”, “normalno”.
Velikokrat se vprašam ali sem sadist in sem “zasvojena” z bolečino. Oziroma ali sem zasvojena s trenutkom, ko bolečina mine in doživim olajšanje?
Verjetno nisem zasvojena. Ali pa tudi. Definitivno sem zasvojena ampak zagotovo ne z bolečino.
TRANSFORMIRAJ ⬛️ V ⬜️
Spoznala sem, da se je moje ustvarjanje zmeraj začelo (in končalo) z ⬛️.
Šele pred časom sem se naučila, da sem temu osamljenemu ⬛️ začela dodajati tudi ⬜️.
“Iva, ne glede na to, kako boli, daj upanje. Četudi le 1%… daj upanje. Transformiraj ⬛️ v ⬜️. Ne ostajaj v ⬛️. “
EMOJ! LOVE
Tega sem se zavestno lotila šele s pesmijo EMOJ! LOVE. Pesem sem želela napisati kot družbeno kritiko na moderen svet digitalnih zmenkarij, na digitalne srčke. Seveda sem morala izhajati iz svojih izkušenj, svojega doživljanja. Pesem, ki se je vrtela okrog številnih neuspelih “odnosov”, ki so funkcionirali vse dokler smo si pošiljali lepe emojije. Srčke, poljubčke, objemčke. Kdaj so emojiji zamenjali pristen človeški stik?
X
In seveda, X. Če je pa kdo moja ustvarjalna muza, je pa to on. Carrie v Sex and the City je imela Živino (Mr. Big), jaz imam X-a. Tukaj se precej vplete moje vprašanje o tem, ali sem sadist. Zakaj “ljubezen” enačim z drobtinicami oziroma zakaj “ljubezen” vidim tam, kjer je sploh ni.
!NTEGRACIJA
Še huje… v !NTEGRATION sem mislila, da si bom raztrgala dušo vsaj na dva kosa.
(Tisti Ki Ga ne Smemo Imenovati si jo je raztrgal na sedem delov, tako da morda ni tako slabo. #sarkazem)
Nekako sem postala “obsedena” z zgodbami, ki mi jo pisanje pesmi da. In postala sem nepotrpežljiva do ustvarjalnega procesa. Želim si ga dokončati čimprej in dobiti olajšanje. Z razlogom. Kadar pišem se, mrcvarim. Mrcvarim se, ko pesem izvajam. Res je, da šele skozi čas dobim trdo koži in emocionalen naboj ni tako težek, kot v začetnih fazah ustvarjanja. Ampak… zgodbo, pomen, spomin, bolečino si bom zapomnila.
In sedaj, ko poskušam !ntegracijo spraviti v slovenski jezik opažam še en vzorec: IZOGIBANJE.
Sicer se ne izogibam prevajanju ali petju, temveč vsemu temu, kar se sproži znotraj mene. Vsi spomini pridejo na plan. Vse neizrečene besede, spoznanja in neprijetni občutki. Ja, vsekakor se zgodi transformacija, ampak “dvig feniksa iz pepela” je vse prej kot neboleč. Verjetno zagotovo prav zaradi tega nisem sadist, saj ne uživam v bolečini te transformacije.
ZA VIŠJE DOBRO?
Edina misel, ki me pomirja je, da če se v besedilu najde vsaj ena oseba in da ta ena oseba začuti olajšanje ob tem, da misli/zaznava podobno ter posledično dobi tisti občutek, da ni sama, je moja misija opravljenja. Čutenje (emocionalne) bolečine je pa “korateralna škoda”, ki je očitno del poti, ki jo moram kot umetnik pač narediti.
Za “višje dobro”. Sicer pa, saj sem si sama “kriva“. Kaj sem pa, občutljIVA.
#razbijamsivo : transakcijo
“Opažam, kako je večino (partnerskih, prijateljskih) odnosov transakcij.” mu rečem. “Igre, kdo bo kaj (pri)dobil od nekoga. A je to namen odnosov? Transakcije, kot da smo na banki. Kot da so odnosi poslovni model. “
Mirno me gleda, kot to običajno počne na najini uri terapije in nato malce zatrza. Tudi to običajno naredi, sploh ko mu zastavim specifično vprašanje, za katerega potrebuje nekaj časa, da naredi pot po svoji “bazi znanja” .
“Iva, pomembni, (globoki) odnosi so transformativni in ne transakcijski.” mi odvrne. “Namen je, da rastemo.”
“In zakaj potem odnosi tako zelo bolijo? Zakaj določeni odnosi v nas sprožijo “triggerje”?”
“Zato, ker nam je mar in ker nam je pomembno,” reče.
ODNOS KOT OGLEDALO
Dolgo sem mislila, da so “triggerji” dokaz, da je z odnosom nekaj narobe. Danes se sprašujem, ali niso včasih dokaz ravno nasprotnega. Da je nekdo prišel dovolj blizu, da je osvetlil del mene, ki sem ga dolgo skrivala. Strah pred zavrnitvijo. Potrebo po potrditvi. Hrepenenje po bližini. In morda najglobje od vsega: strah pred bolečino izgube, pred razhodom. Pred tem da “izgubimo” nekoga, ki nam je pomemben.
TRANSAKCIJA vs. TRANSFORMACIJA
Morda transakcijski odnosi res manj bolijo. V njih poznamo pravila igre. Jaz dam tebi, ti daš meni. Bilanca je jasna. Toda tukaj je rast omejena; včasih je sploh ni. Ostanemo na površini. Transformativni odnosi so drugačni. Ne vprašajo nas, kaj bomo dobili. Vprašajo nas, kdo bomo postali.
BOLEČINA / triggerji
Bolečino v odnosih sem razumela kot znak, da moram pobegniti, odrezati. Da to pomeni, da nekaj ni v redu. Danes se učim drugačne možnosti: bolečina ni vedno opozorilo. Včasih je samo cena bližine.
In morda najbolj pomembni odnosi niso tisti, ki nas nikoli ne prizadenejo, temveč tisti, zaradi katerih po bolečini nismo več isti. Morda je namen, da nas odnos spremeni. ❤️ Odnos ni transakcija. Je odločitev za rast. Je integracija.
#opomnik
