PISANJE

Zadnje čase spoznavam, kako zelo se oklepam svojega Črnega kvadratka. ⬛️

Pa saj logično: to mi je najbolj poznano. Tako sem naučena.
“Pazi. Pozor! Nevarnost!”

🤦🏻‍♀️

“Kak kompliciraš.”
“Joj, ne obremenjuj se toliko.”

Oh ja. Vem.
🤷🏻‍♀️

Ne znam drugače.
(Vsaj ne ‘še’! In ne uspe ‘vedno’)
Se pa učim. 🤍🤘🏻
Počasi in vztrajno dodajam male Bele kvadratke ▫️ v ta velik Črni kvadratek. 🔲

Počasi in vztrajno kreiram mozaik Črne in Bele – sivo sliko. \\

“Spremeni pogled na Svet in spremenil se ti bo ves Svet.” 🖤🤍

Stavek, ki sem si ga v preteklih letih velikokrat ponavljala, brez da bi ga v celoti razumela. Oziroma… ta stavek sem si razlagala v svoji perspektivi/mind-setu/doživljanju.

“Rada bi bila manj občutljiva.”
To je bil moj odgovor na vprašanje, ki mi ga je zastavila terapevtka: “Kaj želiš odnesti/dobiti od teh terapij.”

(“Da ne bi tako bolelo.”)

Stavki ‘tolažbe’, ki sem jih velikokrat prejela so bili vse prej kot tolažba.🤦🏻‍♀️
So bili stavki, z dobrim namenom: ampak te stavke sem interpretirala na svoj ‘neprijazen’ način.
(Črni kvadratek ⬛️)

“Ne bodo občutljiva.”
“Ne kompliciraj.”

(Beli kvadratek ⬜️)
“V redu je Iva.”

🤦🏻‍♀️

Izgubila sem svoj miselni tok.
Tako kot se mi to velikokrat zgodi:
Moje misli so kot đungla. 👀
Dogaja 100 na h 🚀🌌

Oh.. nazaj k začetnemu stavku:
Bolj ustrezno, bi bilo besedo ‘pogled’ spremeniti v ‘misli’.

Torej: “Spremeni svoje misli na Svet & spremenil se ti bo ves Svet.”

(misli/prepričanja/predstave/ideje…)
Fak fak fak.

“All my life, ‘been running from a pain in me”
// vse življenje bežim pred bolečino v meni.

Pa ne “samo” pred bolečino. 
Bežala sem sama pred sabo.

Ampak niso bile ‘sence’ tiste, pred katerimi sem bežala…

S sencami se srečujem že od otroštva – in nekako sem jih vzela kot svoje.
Še več: z njimi sem se začela enačit. (Jaz sem ⬛️)
Še huje kar je.. nekako sem to sprejela kot “normalno”: edino možno pot.
Še huje.
Ta ⬛️ je postal moj način doživljanja: igranja Igre.

V otroštvu sem s svojimi mislimi, nehote naredila ‘over-ride’ svoje metode: Ega.
Funkcijo void, ki nič ne vrača. Zgolj sprejema sranje. 💩

“Ti si močna.”

To je bil stavek, ki sem ga tako zelo ponotranjila, 
da sem zavoljo tega zavrgla samo sebe. In svojo bolečino.
Svoje občutke. Svojo žalost. 
“Jaz sem močna!”

Obtičala sem: s svojo senco v trdnjavi.

Ampak veš.. dovolj imam tega.
Dovolj imam!

Sedaj prihajam na plano: ven na Sonce. 
Jaz in moja Senca.

function kreirajSivo 🌫(▪️, ▫️)
{
🌫 = 🔲 && 🔳

System.out.print(“Sprejmem dobro. Živeti hočem!”);

}


** ⬛️⚪️ **
pred nekaj dnevi sem dobila zelo zanimivo vprašanje:
Zakaj Kvadratki in ne Krogci?

Odg: Bele in Črne Kvadratke sem pobrala na psihoterapijah.
Terapevtka mi je, ob mojih (glasnih, včasih manj glasnih) izpadih/epizodah/splittanju
na list papirja narisala Bel in Črn kvadratek in med njiju naredila mejo.
“Išči sivo Iva. Življenje niso ektremi.”

⬛️⬜️ nakazujeta ekstrem Črnih in Belih sfer.
▪️= depresija/pesimizem/panika/brez-up/samomorilne misli
▫️= evforija/ekstaza/hiperaktivnost/impulzivnost

Želja je, da bo moje Življenje bilo čimbolj ‘Sivo’.
Ampak ne v smislu Sive, brez barv… ampak na način,
da bo čimanj teh ekstremov: so namreč zelo naporni – CELOSTNO: mentalno, telesno == energijsko

“The beauty is
I’m learning how to face my beast:
Starting now to find some peace
Set myself free, yeah”
— Blue October

🤍🖤

V vsem tem (p)iskanju sive, več besed posvečam ⬛️ kot ⬜️.

Ekstremni. 
Dvojnost.
Razcep.
X

Dejstvo: ⬛️ nekako pomeni ‘slabo’/grozno.
⬜️ pa je: super, ODLIČNOO SEM!!!!

Pa sem res?
Ali je to še ena maska?
Oziroma… zakaj je pomembno?

Že tako ali tako je težko ‘biti’:
TUKAJ in sedaj. V TEM TRENUTKU.
*dihaaaaaj*

Zakaj je tako težko biti tukaj in SEDAJ?

Koliko filtrov je čez tvoja kvadratna očala? 
Kako ‘resnično’ je tvoje doživljanje?

⬜️ pomeni sfere, ko te odnese. 🌪
V ‘dobre’/lepe zgodbice (ki nastajajo izključno v tvoji glavi. 🤯)
In potem, v trenutku ko pride ▪️ padeš. 🤦🏻‍♀️

Življenje se ne dogaja v tvoji glavi. 
Ali pač? 🤦🏻‍♀️

Kako resnična je tvoja percepcija?

p.s. na sliki nimam maske. Ali filtra. Imam pa narisane obrvi. 😄Začela sem obiskovati tečaj ličenja IN že eksperimentiramter odkrivam & raziskujem. 🙏🏻 In ja.. saj morda je glupo ampak včasih pridejojutra, ko se je potrebno vzpodbujati na način: “Iva, gremaaa pit kavooooo! Ivaaaa… mazala se boš lahko!!!!” #jutrijeponedeljek

Naj vam jo predstavim.
Najnovejšo članico kluba
‘V iskanju sive slike.’
Ime ji je •Inner B*tch•. 🙋🏻‍♀️

Fascinirala me je.
V Belem ⬜️ in Črnem ⬛️ kvadratku.

Kadar se ogrne v ⬜️,
lahko kar poleti. #raketa 🚀

Ob prvem stiku z majhnim koščkom ▪️pa se že odpelje v Črno luknjo. 🕳

Nisem se še uspela spoprijateljiti z njo. Zelo je nezaupljiva.
▪️🤷🏻‍♀️▫️

Ampak mislim, da mi uspeva…
Košček po košček.

function(⬛️ || ⬜️) {
create().🌫;
}

System.out(); 🌛

Želim si, da bi bilo (re)programiranje …
e n o s t a v n e j e.
– hitrejše
– manj naporno
– manj boleče
– lahkotneje
– mirnejše
– avtomatsko
– brez razmišljanja

Brez dvomov.
Brez strahu.
Z večjo lahkotnostjo.

Brez solz.
Brez jeze.
Brez hitenja.

🤦🏻‍♀️

Danes se mi je zgodil •obupen• moment.. ‘lowlight’ 🕳

Od tistega zračnega Belega kvadrata ⬜️ sem odplavala v tegale –> ⬛️

Pravijo, da imamo potlačena čustva “shranjene” v telesu. In ko to ‘relisaš’ (nimam pojma kako tole prevesti 🤷🏻‍♀️) se sprotijo.. emocije?

Ni bilo prvič, da sem ob izvajanju joge jokala. Ali pa še huje: butnila v jok.

🤦🏻‍♀️

Ne vem, ali je to posledica določene asane/poze/položaja ali je povezano z mojim vsesplošnim *mentalno-telesnim* doživljanjem.

{
Najhujše so pa itak m i s l i .
Misli sprožijo občutke.

In včasih je zelo težko biti
‘tukaj in sedaj’.

Sploh, kadar se je potrebno
soočiti: z ‘realnostjo’.

In v tistem trenutku je lahko ta ‘realnost’ preveč v tvoji glavi.
Fajn je, ko je ⬜️, ampak ⬛️ je zelo napadalen.

F* strah. Zakaj?
}

System.out(); 😴

🔲🤷🏻‍♀️🔳

BALANCE.
Think of it as ‘dance’, rather than as a goal.
[‘dance’ == Process. Path.]

🇸🇮 Naj bo iskanje ravnotežja ‘ples’ in ne končni cilj.

// ali povedano drugače: kreiranje sive slike naj bo ples, igra… valovanje…

Ta stavek mi je ob nedeljski yogi ZRAČNEGA flowa najbolj o(b)stal v spominu.
Takoj sem pomislila: Ples Črne in Bele. ⬛️🌪⬜️

Takoj za tem sem pomislila še na eno prispodobo… Pojdi s tokom./Prepusti se toku.. 
Gor. Navzdol. Gor. Dol. –> Valovi. 🌊

In čim sem dobila to misel, sem pomislila na *surfanje*. 🏄🏻‍♀️
V tistem hipu sem (med pozo/asano Bojevnik _?_ (ne vem, katera številka 🤷🏻‍♀️)) dobila v svojih mislih sliko, kako surfam. (Tega še nisem nikoli počela 👀).

In že sem bila tam – v Oceanu. 🐙
Podlaga/blazina za yogo je postala deska za surfanje.

[
Nato je učiteljica yoge rekla: 
“Spomnite se na ‘prizemljevanje’.” 🍃
*Dotik stopal s podlogo.* 🦶🏻
//peta, vsi prsti… trdno stojiš… poženeš korenine🌳
]

In že sem surfala naprej..! 😎 (balansirala svoje telo s stopali… poganjala korenine….)

Ko je bil moment za “čaturango”/sklec pa sem čutila, kako se spuščam pod val. 🌊🏄🏻‍♀️

((In sedaj sedim v svoji đungli, v kateri ne brrrrrnijo komarji temveč cel roj idej. Zamisli. Možnosti. Iluzije. Želje… Mali beli kvadratki ▫️▫️▫️.))


{
en mali beli kvadratek je tudi: 
kaj pa, če bi šla letos surfat? 🤔
}

I 💙 WATER.

Kaj je siva slika?
Seštevek? ⬛️ + ⬜️
Razlika? ⬛️ – ⬜️
Zmnožek/produkt?
Pot?
Proces?

Kričanje?
Jok?
Histerija?
Panika?

Petje?
Smeh?
Veselje?
Mirnost?

Je kot kreativni proces;
se pa mi tukaj pojavi vprašanje, ali je poudarek na ‘kreativi’ ali na ‘procesu’. 🤔 Ali je to isto/enako?

Kaj pa, če siva slika že je..
Ti zgolj sestavljaš, premikaš, odstranjuješ, dodajaš, barvaš, razbijaš koščke ⬛️ in ⬜️…

Ti si ⬛️ IN ⬜️.
(in ne ‘ALI’).

💭
“My mind is full, there is no rest…” 🎶
@picturegrey – paranoia //
Hvaležna, da je od mojega zadnjega paničnega napada minilo že kar nekaj časa. 😊✨⚡️ uspeva mi, da te skrajnosti/ekstremni ⬛️ 🌊⬜️ niso tako pretirani/pogosti .. so v balansu. #frekvencabrezšuma

Razumem (ne){za}upanje.

Tako kot tudi razumem svojo jezo (oziroma STRAH).

Razumem svoje temne kotičke.
Tukaj so, da me obvarujejo.
Koliko pa je ta obrambni mehanizem realen/skladen s situacijo, je pa vprašanje 🤷🏻‍♀️ Kakšno ‘vprašanje’?

Pa kaj morem res mikro-overthinkat?

(Pre)velikokrat se je izkazalo, da je ščit padel ravno takrat, ko bi moral stat pokonci: takrat, ko bi mogla rečti odločen NE.

Zakaj nisem?

Zakaj sem dovoljevala izkorišanje, zlorabe?

Za f* drobtinice.

Zato ker sem bolj verjela/zaupala drugim kot pa sebi… (da to kar čutim ni res/prav/resnično)

Ker sem verjela/mislila, da sem varna/svobodna, če sem zakleneja v kletki, v kateri vsak dan suvajo f* drobtinice….

Ujeta… ampak ‘zdaj’ več ne.. ‘sedaj’ še samo letim… 🪶

Danes ne iščem sive,
temveč balansiram med ⬜️ in ⬛️.

—————————-
“Preveč” čutim.
Kaj pa če zgolj ‘č u t i m’?

Kaj pa če sploh ni ‘preveč’?

Kaj pa, če me prav ta (ču)tečnost d e f i n i r a?

Moja “gola koža” pač ni bila ustvarjena za svet robotov….

Padem. Vstanem. Ampak potem se pa d v i g n e m. 🤍⚡️

“Zidele amathambo.”