Običajno ustvarjam iz čustvenega naboja. Tukaj nisem. Oziroma sem, ampak na drugačen način.
Če sem za Paranoio, At the Wrong Place in #SongAboutHuggingX uporabila ekstreme iz svojega “črnega kvadratka”, sem se tukaj želela približati svetlobi.
Ampak tudi ta pesem ni brez črnine. Nikoli ni samo eno.
Glavni povod za tematiko je bil drugačen kot običajno.Pesem je že obstajala. Tekstovno. Instrumentalno.
Pesem ALIVE je namreč nastala že pred mojim prihodom v MATCH!
Nisem je ustvarila iz nič: le “nadgradila” sem jo oziroma pustila svoj pečat.
In če se vrnem k emocijam: pri pisanju tega besedila nisem izhajala iz tega, kaj čutim ampak iz tega, kaj želim izraziti. Nisem želela extremov Črne in ne Bele temveč “nekaj vmes”.
Odgovor na to, kaj želim “dati iz sebe” je bil enostaven: UPANJE. Za to pa potrebujem ⬛ in ⬜, saj resnica ni le na eni strani.
Kot vodilo sem si na rumen listek napisala “Passing the torch” (slov. Podajanje bakle).
Upanje sem želela podati naprej.
Upanje, da se posameznik opogumi in postavi zase.
Za druge.
Za pravico. Za to, kar je prav.
Za to, kar sam čuti, da je prav.
Sama že nekaj let čutim ogromno jeze.
Zaradi vsega, kar ni fer.
Zaradi sistema.
Zaradi “svobode”, ki včasih deluje kot kletka.
Jezna sem (bila) tudi zato, ker me je sistem skušal prepričati,
da moji občutki niso v redu. Da niso “pravi”.
Moji občutki niso problem. Problem je svet, ki me je učil, da so.
Jeza je učiteljica. Pokaže mi, kje so moje meje in kje so bile prekršene. Z njo ni nič narobe.
Vprašanje je samo, kaj naredim z njo in kako jo preoblikujem.
In AL!VE je komaj začetek.
