Obiฤajno ustvarjam iz ฤustvenega naboja. Tukaj nisem. Oziroma sem, ampak na drugaฤen naฤin.
ฤe sem za Paranoio, At the Wrong Place in #SongAboutHuggingX uporabila ekstreme iz svojega โฤrnega kvadratkaโ, sem se tukaj ลพelela pribliลพati svetlobi.
Ampak tudi ta pesem ni brez ฤrnine. Nikoli ni samo eno.
Glavni povod za tematiko je bil drugaฤen kot obiฤajno.Pesem je ลพe obstajala. Tekstovno. Instrumentalno.
Pesem ALIVE je namreฤ nastala ลพe pred mojim prihodom v MATCH!
Nisem je ustvarila iz niฤ: le “nadgradila” sem jo oziroma pustila svoj peฤat.
In ฤe se vrnem k emocijam: pri pisanju tega besedila nisem izhajala iz tega, kaj ฤutim ampak iz tega, kaj ลพelim izraziti. Nisem ลพelela extremov ฤrne in ne Bele temveฤ “nekaj vmes”.
Odgovor na to, kaj ลพelim “dati iz sebe” je bil enostaven: UPANJE. Za to pa potrebujem โฌ in โฌ, saj resnica ni le na eni strani.
Kot vodilo sem si na rumen listek napisala “Passing the torch” (slov. Podajanje bakle).
Upanje sem ลพelela podati naprej.
Upanje, da se posameznik opogumi in postavi zase.
Za druge.
Za pravico. Za to, kar je prav.
Za to, kar sam ฤuti, da je prav.
Sama ลพe nekaj let ฤutim ogromno jeze.
Zaradi vsega, kar ni fer.
Zaradi sistema.
Zaradi โsvobodeโ, ki vฤasih deluje kot kletka.
Jezna sem (bila) tudi zato, ker me je sistem skuลกal prepriฤati,
da moji obฤutki niso v redu. Da niso “pravi”.
Moji obฤutki niso problem. Problem je svet, ki me je uฤil, da so.
Jeza je uฤiteljica. Pokaลพe mi, kje so moje meje in kje so bile prekrลกene. Z njo ni niฤ narobe.
Vpraลกanje je samo, kaj naredim z njo in kako jo preoblikujem.
In AL!VE je komaj zaฤetek.
