PriseΕΎem, da je !ntegration ena izmed teΕΎjih pesmi, ki jih piΕ‘em. In to ne le zavoljo glasbeno-ustvarjalnega procesa, ki se dogaja znotraj benda, temveΔ zavoljo mojega Δustvenega doΕΎivljanja v trenutnem ΕΎivljenjskem obdobju. In dobro vem, da bo minilo. Tako kot vse prijetne in neprijetne stvari v ΕΎivljenju.
Ustvarjalni procesi, ki se dogajajo znotraj benda, so teΕΎki ampak precej bolj “obvladljivi”, kot to, kaj se subtilno odvija v meni: jaz; moj mindset in Δustva.
En del mene mi prigovarja, da je to “le pesem” in da sem si sama zastavila precej velik izziv. Kot da hoΔem s to pesmijo reΕ‘iti samo sebe in na silo dobiti odgovor. Odgovor kot razreΕ‘itev in sreΔen konec pravljice.
Globoko v sebi vem, da se to ne bo zgodilo. Bolj verjetno je, da bo pesem le en korak k razreΕ‘itvi; kajti vsakiΔ ko bom pesem izvajala, se bo prebudil ranjen del mene; in takrat bom kopala, mrcvarila. Razumem, da se kdo vpraΕ‘a, zakaj to poΔnem in odgovor je enostaven: nimam vpliva; pandorina skrinjica je prepolna in teΕΎka vsebina prihaja na povrΕ‘je.
Del mene kriΔi, zakaj sem se ponovno Δustveno prilepila na tekst in dobesedno izpostavila svoje srce na pladenj. Drug del mene je hvaleΕΎen, da imam takΕ‘no sreΔo, da lahko skozi glasbo in ustvarjanje doΕΎivljam katarzo. Tretji del mene mi prigovarja, da spet kompliciram, Δetrti del mene pa mirno Δaka, da se neurje umiri.
In nekako je to odgovor, ki sem ga iskala. Integracija kot zdruΕΎitev vseh delov (sebe).








Pingback:“Nocoj ti dovolim, da objameΕ‘ me.” – Ajvie / AIVY