Slide toggle

Pozdravljeni!

Sem multitalentirana ustvarjalka, umetnica, vokalistka in navdušenka nad digitalno tehnologijo.

Imaš vprašanje?

info@ajvie.eu

razbijamsivo : inner bitc(h)

“Stara, ti preveč razmišljaš, živet začni.”

Ta stavek mi po X letih še zmeraj odmeva v lobanji.

In nič manj razmišljanja ni bilo 1848 ur pred začetkom mojega potovanja kot ga je sedaj, po dobrem tednu, ko se »adaptiram« na novo okolje, čas in situacije. Če je bilo pred odhodom polno neznank, jih je zdaj skoraj enako število. Medtem ko sem X arhivirala, ostale skrivam v oklepaje.

Ker očitno ne znam nehati razmišljati, lahko namesto worst-case scenarijev overthinkam best-case. Ampak tudi pri tem moram ostati dovolj »realna«. Saj veš, za vsak slučaj.

Moji možgani imajo namreč precej nenavaden način priprave na življenje: najprej morajo simulirati vse možne načine, kaj vse bi lahko šlo narobe. In kaj, če se zgodi še tisto, na kar sploh nisem pomislila?

Kot da bi me pred razočaranjem zaščitilo dejstvo, da sem ga v glavi že stokrat preživela. Kot da bi lahko z dovolj intenzivnim razmišljanjem presenetila prihodnost in ji vzela moč, da me preseneti.

Notranji demon, ki vedno sedi v prvi vrsti, ima komentar na vsako odločitev in za vsako neznanko pripravljen scenarij katastrofe.

Verjetno mu delam krivico, ko ga označujem za temačnega. Morda njegov namen sploh ni slab. Morda je to samo del mene, ki je nekoč ugotovil, da je varneje pričakovati najhujše kot biti nepripravljen na bolečino.

Ampak med zaščito in samoomejevanjem je precej tanka meja.

Včasih ne znam več ločiti intuicije od strahu, opozorila od alarma in realne nevarnosti od vseh tistih, ki jih je ustvarila moja domišljija. In čeprav se ne vržem na vsako misel, ki mi jo ponudi, je že samo nenehno pogajanje z lastno glavo precej izčrpavajoče.

Mogoče je moja mini zmaga prav v tem, da ne verjamem več vsaki napovedi. Da lahko slišim opozorilo, ne da bi morala po njem tudi ravnati. Da si dovolim ne vedeti. Ne predvideti. Ne nadzorovati.

Ne želim se znebiti tega dela sebe. Želim pa mu odvzeti funkcijo glavnega urednika mojega življenja.

Ker prihodnost ni seznam nevarnosti, ki jih moram pravočasno odkriti. In življenje ni nekaj, na kar se lahko dovolj dobro pripravim, da me nikoli več ne bo strah.

Torej, draga inner bitch: Slišim te. Vem, da me želiš zaščititi. Ampak hvala, od tu naprej prevzamem jaz. Ni treba, da me obvaruješ pred življenjem, ki ga poskušam živeti.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *