Category: Padec Iluzije

Na preteklem koncertu smo s MATCH! prvič v živo odigrali novo pesem – PROJEKC!JA oziroma !NTEGRATION.

Na mojem to-do seznamu je bilo vsaj dva tedna zapisano opravilo: NAUČI SE LIRIKO. In tega opravila se nikakor nisem mogla lotiti.

Za angleško različico pesmi (!NTEGRATION) sem vedela, da bo za trenutno prepolno glavo prevelik zalogaj: štirje različni teksti refrenov. Slovensko različico (PROJEKC!JA) sem medtem že uspešno memorizirala, z izjemo določenih delov kitic, kjer sem med seboj mešala tretji in četrti verz. Vsaj tako je kazalo na vajah, ko sem testirala svoj spomin.

Na dan koncerta se z !NTEGRATION nisem posebej ukvarjala.

»Bo, kar bo,« sem si rekla.

Angleška različica je bila namreč planirana samo v primeru, da bi publika na koncu koncerta zahtevala še eno pesem (“WE WANT MORE” moment). Del mene je predvideval, da se to ne bo zgodilo. Drugi del pa si je mislil: »Boš pač kombinirala slovensko in angleško različico.«

Pred koncertom sem še enkrat ponavljala slovensko besedilo. Predvsem dele, ki se nikakor niso želeli vtisniti v spomin:

»Pritegneš me, nato izpustiš.« in »Strah še preden se začne.«

Poleg pomnjenja besedila pa me je zaposlovalo še nekaj drugega: kaj sploh povedati, preden pesem prvič spustimo v svet? En del mene je namreč pričakoval, da obstaja 50 : 50 možnost, da bo na koncertu tudi oseba, ki je inspirirala besedilo: X. Na srečo se to ni zgodilo.

Ko je prišel trenutek, ko so fantje začeli igrati pesem 23 (delovna naslov pesmi), sem se skrila v ozadje. Počutila sem se preveč izpostavljeno in iskreno tudi prestrašeno.

Začela sem peti prvo kitico: »Jaz sem tu in ti si tam,
nisva skupaj, sva daleč vstran,
objemi me in pojdi vstran,
jaz hočem te, želim si še …«

Nato še drugo: »Ti si mir, jaz vihar …«

Potem pa je prišel refren.

In na moje veliko presenečenje sem kiksnila prav tam.

Namesto: »Nocoj ti dovolim, da pretvarjaš se …« sem odpela: »Nocoj ti dovolim, da objameš me.« Čim se je zgodil ta kiks, sem nadaljevala refren samo še z: »Nananana.«

In takrat se je vklopil moj #overthink mind.

Bilo je, kot da beseda pretvarjati nenadoma sploh ne obstaja v mojem besednjaku.

Še huje, kot da v tistem trenutku nisem zmogla odpeti besedila o tej toksični navezavi.

Seveda sem posledično zakiksala tudi tretjo in četrto kitico. Pri drugi ponovitvi refrena pa ponovno: namesto pretvarjanja sem pela o objemih.

»A kaj? A si jaz v resnici želim objemov?«

In nikakor nisem mogla izklopiti miselnih procesov, ki so me v tistih trenutkih “objemali“.

Hkrati s prekomernim razmišljanjem sem se soočala tudi s sramom.

Sramom, ker sem zaj*bala.
Ker ni bilo popolno.
Ker sem imela občutek, da bi morala znati.
Ker sem pesem napisala jaz.
Ker sem jo poznala.
Ker sem jo vadila.

Ker sem jo (nekoč) čutila.

Ampak ne glede na ta spodleteli začetek zdaj spoznavam, koliko modrosti je zapisane v zgodbi, ki jo pripovedujem.In morda je prav to tisto, kar mi je ta koncert pokazal. V publiki je le del ljudi, ki zares poslušajo besedilo. Bolj si zapomnijo le melodijo.

In morda niti ni pomembno, ker je na koncu pomembneje to, kaj besedilo naredi meni.

Kaj se zgodi, ko moram resnico izgovoriti na glas. Kaj se zgodi, ko moje telo želi zapeti zgodbo. Kaj se zgodi, ko beseda, za katero sem mislila, da jo poznam, nenadoma izgine.

In kaj mi moje lastne besede sporočajo takrat, ko jih najbolj potrebujem.

Nocoj ti dovolim, da pretvarjaš se objameš me. Resnica, ki jo skriva nasmeh, lažna je. Bojiš se globine in solz; oklep me tišči, tebe pa ego boli.

Več o nastanku pesmi lahko prebereš tukaj. Prispevek za #razbijamsivo pa najdeš tukaj.