Category: Kreiram sivo

..kot  #struktura  💀

V odtenkih 𝚜𝚒𝚟𝚎 se vse začne:

Nova zgodba, nova doba.

Vdihni. Izdihni.

#zmoreš ✊🏻🩶

Življenje v 𝚜𝚒𝚟𝚒 pomeni, da so pogosto dnevi, ko ⬛️ prekrije 🌞. #pomen : čeprav sije sonce,  je vse črno (v najslabšem primeru).

Ampak danes ne bo tako. Čutim, da se moji miselni vzorci počasi, a zanesljivo spreminjajo.

Dodajanje #prosojnosti   ⬛️ pomaga … in razmišljanje o ⬜️ …

“Sonce sije in vreme je čudovito.”

✌🏻🩷

"Trda kot kamen in hladna kot led."

so moji običajni mehanizmi za ‘zaščito srca’. /  #meje 

Moje srce je mehko in razširljivo : a še vedno #bije in upa ⬜️

Zaradi preteklih izkušenj sem se naučila, da sem sposobna prenesti veliko #bolečine , vendar to, da to zmorem, še ne pomeni, da je moje jedro naprodaj.

Nisem #predpražnik!
Imam dovolj neumnosti*💩 :

Življenje je prekratko.

Dokler nekega dne … ga  bom zaklenila 🔐 in se za to ne bom opravičevala.

#zdravljenje ❤️‍🩹

Ne glede na vse … pojdi naprej, #nadaljuj in se #okleni drobnih isker upanja.

To je (vsaj po mojem mnenju) ena najpomembnejših lekcij, ki se mi vedno znova vrača v misli.

Včasih lahko izgubiš nadzor in bo težko nadaljevati pot … ampak #vztrajaj : OSTANI.

Mama mi je vedno govorila: Za #vse  težave v življenju obstajajo rešitve. Sprva je morda ne boš videl/čutil … ampak je tam .. #nekje …. ✨

Včasih daš od sebe #vse  : 
a še vedno ni dovolj. Iskanje Odrešenika je pot samouničenja..

Včasih si želiš #karkoli  :
Da bi bilo malce drugače, bolj sproščeno, mirno, četudi le za nekaj časa…

Pogosto spoznaš, da se moraš sam naučiti in sprejeti: #nihče te ne bo rešil pred samim seboj.. ampak vsaj lahko upaš, da boš našel rešilno #sidro v pristanišču LJUBEZNI.. #nekega dne 🩶

Tole bi si želela:
“Čist list” in prazen um.

Ampak spet … kdo bi bila brez vseh izkušenj … brez konteksta.

Verjamem, da bi po tej  Zemlji hodila drugačna Iva.

Pogosto si želim, da bi bila jaz/ona/ono drugačno … ampak tako pač je.

Težka resničnost mojih posledic. “Jaz sem kriva.” – #krivda 

Samoobtoževanje in osamitev …
najtežji so občutki nemoči, nesmiselnosti in še huje:
#izolacija , in še huje : samoodtujitev.

Moja lekcija o #depresiji  je bila, da sem bila tuja sama sebi.
Vedno sem samo ugajala in pustila drugim, da mi narekujejo #vse 

Še huje: ONI so poskušali
“izničiti” mojo resničnost.

Ampak … Zdaj sem bolje. ✌🏻🤍
Peklenska pot … ampak #zdravim in (vsaj poskušam) se ne ukvarjati z 💩 / ljudmi, situacijami…

 NIČ VEČ. 💪🏻
#jazsemmočna 

Gre za voljo : Živeti ⬜️ ali Umreti ⬛️

Izbira je tvoja: #vedno 

Ne bo lahko; ali?
Če imaš srečo, morda …
če pa ne …

Edina pot je, da greš skozi vse. 
Do zadnjega #diha ✊🏻🩷

Ne obupaj;
postalo bo lažje
in sčasoma ne bo več tako bolelo …

Bori se naprej. 💪🏻🌊
Zasidraj se, če moraš.
️in išči #luč  :
vodi te domov 🫶🏻

V preteklosti sem jo kopičila v sebi,
dokler tega nisem več mogla storiti:
v meni je kar vrelo do točke eksplozije.

Zmogljivost tlačenja jeze se je vsakič manjšala, vse do končnega velikega poka: katastrofe/blagoslova fragmentacije.

Za nekatere se je to zdelo kot
“pretirana reakcija”, toda resnica je, da telo ne more večno prenašati stagniranih čustev.

Edini način “rešitve” je, da ‘občutimo‘.

Ampak spet: jeza je le vrh ledene gore.

Kar je spodaj, je bolj zahtevno in boleče.

Sprejela sem, da je to del mene, ki mu moram pogosteje prisluhniti. Jeza nas uči (vsaj) dveh stvari:

• naše meje so bile prestopljene ALI / in
• naše želje/potrebe niso izpolnjene.