Blog

V času, ko je nastal prvi tekst sem bila na počitnicah pri bratrancu v Nemčiji. Sprememba okolja mi je zelo ustrezala četudi sem imela precej izzivov, saj sem zaradi potovanja “izgubila” svojo rutino: jutranji tek. Tekaške čevlje sem sicer imela s seboj, ampak zimske temperature (-9) in “potovalni stres” mi niso dovoljevali, da se podam na rekreacijo. En del mene si je tega želel, drug del pa se je želel naučiti funkcionirati (in uživati), tudi brez tega.

ISKRENO: ja, prvi tekst je zagotovo inspiriran z mislimi na X-a.

Zaradi obilice bendovskega dela (koncerti, snemanje videospota, izdaja pesmi) smo uspeli šele konec aprila ustvarjati pesem 23 oziroma !NTegration, kot sem pesmi dodelila naslov v prvi fazi besedila (januar).

Ko smo na vajah začeli z ustvarjanjem, sem povsem pozabila na prvi teks, ki sem ga napisala januarja in sem najprej po zapiskih na telefonu iskala “potenciale” za 23 in jih dodajala v novo beležnico.

Na vajah smo se še pohecali : 23-ega (v mesecu) delamo pesem 23. 

Samo pusti, da se pretvarjam z nasmehom,
ker sem postala dobra lažnivka.

Screenshot

Screenshot

Med poslušanjem 23 v živo (na vajah) sem ponovno začutila pesem. In takrat sem se spomnila na svoj prvi tekst, ki je nastal januarja. Med gledanjem stavkov sem “slišala” melodijo kitice. Poskusila sem prvič, in drugič. Tekst ustreza!

Zakompliciralo se je pri refrenu. Teksta (razen potencialov) nisem imela.
Gledam verz, gledam zapiske in pride “preblisk”:

Nekaj dni po začetnem ustvarjanju sem doživela močno emocionalno stisko:

Preplavljala so me ektremna občutja: od zelo prijetnih, skoraj evforičnih občutkov zaljubljenosti do intenzivnega strahu.

Bilo je, kot bi bila sredi razburkanega morja; premetavalo me je iz ene skrajnosti v drugo. In čeprav sem zelo samoreflektivna oseba, ki dobro zaznava svoje čustveno in miselno stanje, je takšno doživljanje izjemno neprijetno.

V tej stiski sem morala občutke nekam dati. Morala sem jih izliti iz sebe.
V svoj roza zvezek, kamor zapisujem občutja in verze, sem takrat zapisala:

“I tell myself, it’s just a fleeting moment. It will pass, I say…”

// “Govorim si, da je to le bežen trenutek. Minilo bo, si rečem …”

Pa ni minilo.

Še huje. Manifestacija strahu je sprožila dogodek,
za katerega sem se bala, da se bo zgodil. Bila sem “zapuščena”.

Priznam; sem ena izmed tistih oseb, ki za ventiliranje uporablja AI.
In tudi v času ekstremnih emocij, sem ga uporabila.

Ker so se bližale naslednje vaje, lirika za pesem pa še ni bila dokončana,
sem za pomoč prosila ChatGPT. Napisala sem navodila, da naj na podlagi najinega pogovora o občutkih “zaljubljenosti”, strahu, poteka realnih dogodkov in mojega osnutka lirike izboljša napisan osnutek besedila.

In ga je. Ko sem zgenerirani tekst prebrala, so se mii orosile oči.
Besedilo sem začutila.

Screenshot

Screenshot

Četudi mi je AI pomagal pri strukturiranju nadaljnega besedila, to ni pomenilo, da se je ustvarjanje končalo.

Borila sem se s spomini in emocijami, hkrati pa sem doživljala zelo pomembne lekcije in spoznanja.  Bolelo je.

Nisem želela “krvaveti” svoje zgodbe,
obenem pa sem v besedilu vedno znova in znova videla lastno zrcalo.
In to je bolelo.

Screenshot

Veliko lažje je zdržati neprijetne emocije, če projeciramo.

In to sem naredila. V refrenu sem spremenila tekst iz 1. osebe (“Let me fake a smile”) v 2. osebo : “I’ll let you fake a smile.”

In ko sem uspela napisati prvi refren (v 2. osebi) je stekla tudi melodija refrena.

Screenshot

Ker je naslov pesmi integracija, sem dobila željo, da bi drug refren skladbe bil napisan iz vidika 1. osebe (mene) in pa, da bi bil zadnji (tretji) refren kot nekakšna “združitev” obeh perspektiv.

“I’ll let you fake a smile tonight.”

Veliko lažje je govoriti o »drugih« kot o sebi.

Projekcija je lahko varen odmik od lastne bolečine — način, kako preživeti intenzivne emocije, ko so te pretežke, da bi jih držali neposredno v sebi.

A skozi ustvarjanje sem začela opažati, da pesem ne govori le o drugi osebi, ampak tudi o meni.

V prvem delu refrena pojem:

“underneath you are fake …”

kasneje pa:

“underneath I am fake …”

In prav v tem premiku se je zgodila integracija.

Ne več delitev na »jaz« in »ti«, na krivdo, strah ali projekcijo, ampak postopno sprejemanje dejstva, da obe perspektivi živita v meni.

Da sem bila tudi sama ranjena in prestrašena.

Tista, ki je hrepenela po bližini, in tista, ki je pred njo bežala.

Tista, ki je želela biti ljubljena, in tista, ki jo je ljubezen prestrašila.

Zato naslov !ntegration zame pomeni združevanje razcepljenih delov sebe v eno celoto. Ne popolnosti, ampak celovitosti.

Hkrati pa v sebi nosi(m) tudi tiho upanje, da nekega dne ne bo več potrebe po maskah, umikih in bežanju. Da tam zunaj obstaja oseba, ob kateri bližina ne bo sprožila strahu, ampak občutek varnosti.

Resnica je, da potrpežljivost (do določenih zedev) ni moja vrlina.
Še posebej kadar gre za rane, ki jih poskušam zakrpati z besedilom.

Ko sem mislila, da je besedilo končano, sem “nadaljevala” z Življenjem. Dokler mi Življenje seveda ni postreglo z novo epizodo dogodkov.

Tako sem se bila primorana ponovno lotiti “obdelovanja” besedila in pa analiziranja svojih srčno-psiholoških-duševnih sfer.

Takšni globoki potopi so vse prej kot enostavni, a iskreno,  v (mojem) ustvarjalnem procesu so zelo nujni.

In čeprav je bil prvotni povod za pesem oseba X, je njeno zgodbo potenciral nekdo drug. Ne glede na “krivca” pa sem jaz tista, ki je temu dala pomen, zgodbo, emocije.

Še ena katarza. Še ena lekcija… ki se bo verjetno odvijala vse dokler ne bo pesem posneta. Oziroma… fragmenti občutkov in spominov, ki jih ta pesem nosi, bodo za vedno ostali prisotni. Na meni bo, kako jih bom transformirala.

Ne vem zakaj ampak dobila sem “preblisk”, da poskusim narediti slovensko besedilo. Lotila sem se “prevajanja” angleške verzije besedila (!ntegration).

Po prvem grobem poskusu slovenskega teksta, sem prevedeno besedilo odpela na vajah. Dejansko je izpadlo dobro. Malo manj OK pa je bilo moje čustveno stanje; bila sem namreč čustvena razvalina. In čutenje pesmi mi je odprlo pandorino skrinjico; četudi sem določeno vsebino iz preteklosti zaprla v svojo “temno škatlo”, mi je petje lastnih besed povročalo katarzo in AHA momente. Soočanje z lastnimi sencami in napakami. Spoznanja, kako sem v določenih preteklih situacijah bila povzročitelj nekaterih dogodkov.

V angleški različici pesmi sem želela napisala “lep konec” oziroma spoznanje: “Love should integrate and not break or ache.” (Ljubezen bi morala združevati in ne boleti).

Spoznala sem, da četudi v odnosu doživljamo “triggerje”, to ne pomeni, da je odnos “napačen”. Realno še nisem na stopnji, da bi lahko zdržala v neprijetnem… in zato sem želela slovensko različico pustiti v “realnem” stanju, na stopnji, kjer sem.

In če se je angleška verzija začela z inspiracijo X, se je tako tudi končala.

Projekcija me je soočila z lastnim egom. In čeprav srečnega konca pravljice z X nisem dobila, sem dobila nekaj drugega: mir, olajšanje in sprejemanje lekcije. In pa še boljše: zaključen slovenski tekst PROJEKC!JE.

Strah še preden, se začne,
bežim, drhtim, ker se bojim…