Četudi se zavedamo določenih obrambnih mehanizmov, to še ne pomeni, da jih zaradi tega zavedanja ne uporabljamo več.
Postala sem pozorna na svojo težnjo, da v trenutkih bolečine včasih želim (od)rezati odnos, drugič pa (za)rezati samo sebe. Zdi se kontradiktorno, da želim bolečino odstraniti tako, da povzročim še več bolečine. A takšni smo ljudje – kompleksna bitja.
Zavedanje o tem, kakšno bolečino lahko z rezanjem odnosov povzročim drugim, sem zares ponotranjila pred dvema letoma, ko sem na lastni koži izkusila svojo obrambno taktiko. Zame zelo pomemben odnos se je končal tako, da me je odrezala oseba, do katere sem gojila bratski odnos.
Kljub bolečini, ki mi jo je povzročil takšen način prekinitve odnosa, sem se zavedala, da gre lahko za obrambno taktiko. Zaradi lastne introspekcije sem lahko razumela, kaj morda doživlja druga oseba, in njenega dejanja nisem jemala osebno. Vsaj ne v celoti.
Toda razumevanje misli in občutkov, ki poganjajo ta mehanizem, še ne pomeni, da smo imuni na samo dejanje in njegove posledice.
Morda je bilo še težje od same bolečine spoznanje, da sem se zaradi te izkušnje še jasneje zavedela lastnega vzorca rezanja odnosov.
Zadržati impulz, da ne zarežem sama vase, se mi zdi veliko lažje kot zadržati impulz, da ne prekinem odnosa ali ne pobegnem iz določene situacije. V obeh primerih gre za čustveno in miselno stisko, za katero imam omejeno toleranco (omejeno zmožnost), koliko lahko v nekem trenutku zdržim neprijetne emocije.
Najlažje je seveda pobegniti, namesto da bi drugi osebi sporočila, kaj čutim. Lažje je prekiniti stik kot tvegati ranljivost, ki jo prinaša iskren pogovor.
Toda nenehna uporaba te »obrambne« taktike te lahko na neki točki pusti zelo osamljenega.
// KONEC 4. DELA







