Medtem ko odลกtevam tedne do svojega naslednjega velikega ยปosvajanjaยซ, se mi v mislih vedno znova prikrade stavek, ki mi ga je tolikokrat ponovila terapevtka.
ยปIva, ti se tako zelo bojiลก, da ti bo sladoled padel na tla, da si ga niti ne privoลกฤiลก.ยซ
Ker moje okuลกevalne brbonฤice NE MARAJO sladkega, sem potrebovala precej ฤasa, da sem razumela, kaj mi ลพeli povedati. Namesto sladoleda sva poskusili tudi s parfumom. Ampak ni “poklikalo”. ล ele precej pozneje sem zares razumela, kaj se skriva za prispodobo.
Tako zelo sem anksiozna, da se bojim narediti karkoli. Tako zelo se bojim izgube, da sploh ne poskusim.
In res je. Tako zelo se zavedam minljivosti, da o(b)stanem praznih rok.
Ampak kaj, ฤe ni bistvo v tem, da se nauฤim prepreฤiti, da bi mi sladoled padel na tla? Kaj, ฤe se moram nauฤiti sprejeti, da se to lahko zgodi, pa si ga vseeno privoลกฤiti? Ne vem, ali bom kdaj znala zares odloลพiti strah pred izgubo. Ne vem, ali se bom kdaj nehala spraลกevati, kaj sledi lepim trenutkom in kako bo, ko se bodo konฤali.
Morda pa mi ni treba poznati vseh odgovorov.
Morda si moram samo dovoliti, da se nekaj lepega zgodi, ne da bi ลพe vnaprej ลพalovala za njegovim koncem.
Ker ฤe se ves ฤas pripravljam na izgubo, mi lahko uide nekaj, ฤesar ne bom nikoli dobila nazaj.
Sedanji trenutek.
In morda je ฤas, da si konฤno privoลกฤim ta prekleti sladoled







