Najhuje je, ko se razcepim.
Se premikam od
belega k črnemu kvadratku.
Takrat pozabim,
da obstaja tudi “nekje vmes”.
In takrat se spomnim,
da več nisem na sivi meji –
pa saj nikoli niti nisem bila.
Razcepitev (eng. Splitting)
ali kako se raztreščim na tisoče črnih koščkov.
Na prafaktorje
črnih pack.
Degradiram se.
Zlorabim se.
(Za)sovražim se.
“Ne smeš.”
Ne smem…
“Ne zaslužiš si.”
Ne zaslužim si.
Obtičim.
V sestavljanki
črnih koščkov.
Obstanem.
Ujeta v krikih
črne pošasti.
🖤
Self note:
Jutri je nov dan. 💛
Related posts
