Category: 𝚜𝚒𝚟𝚊

{
“Grozno je.”

Stavek, ki sem si ga namenila za ‘dobro jutro’. Tega se nisem zavedala, vse dokler nisem začela hoditi na psihoterapije.

Na začetku moje poti (pri procesu psihoterapije) se nisem povsem zavedala, v kaj se spuščam. Terapevtka mi je po uvodni uri rekla, da ne bo enostavno, da bo neprijetno in naporno ter, da me čaka dolga pot, da “okrevam.” 🐛

Tem besedam nisem posvečala preveč pozornosti, saj sem že takrat bila v obdobju, ko ni bilo enostavno – še manj pa prijetno. (“Grozno je.”)

Ko se ti odpre podzavest ugotoviš, kaj se dogaja v tvoji notranjosti. Slišiš. Vidiš. Čutiš….Vse kar si pozabil, potlačil, preslišal, ignoriral. Spet spoznaš svoje jedro. (Jaz temu jedru pravim “Mala Iva.”)

🤯 Le kako bi bilo življenje prijetno, če pa za dobro jutro sam sebi rečeš, kako je vse grozno?

In tako živiš, da si za zajtrk postrežeš z Grozo…. nadaljuješ dan.. ‘z grozo’. Vse je panika. Vse je nevarno. Pazi ‼️

V iskanju sive slike:
Zdravo, jaz sem Groza. p1
}

Nisem kriva,
sem pa odgovorna.
🐼

In to je včasih tak faking jebeno težko sprejeti.

Najtežji korak, je tisti prvi.
Prvi korak…
…k sprejetju odgovornosti.
…v spremembo.
…da si priznaš, da potrebuješ POMOČ. 🤍

Leto in pol nazaj, sem začela s procesom psihoterapije. 🧠
Spomnim se, ko mi je terapevtka rekla, da se naj pripravim, saj bo težko & naporno ter da me čaka delo.
Ampak takrat se nisem zavedala, kaj to pomeni, saj mi je že bilo ‘težko’. Nisem se več znala spopadati sama s sabo. S svojimi negativnimi mislimi. Paniko. Strahovi. Krivdo. Žalostjo. Jezo. ❌

Sedaj se učim.
Kako se soočati s takšnimi mislimi.
(⛔️ misli! To ni res!!)

Korak po korak.
(👣 ni važna hitrost ali velikost korakov.)

Učim se, kako
sestavljati košček po košček,
(črne in bele kvadratke)
v čudovito sivo sliko.

Brez razmišljanja, si kar dala.
Najprej svoje ime.
Potem številko.
Nato še sebe.
V celoti.

Razgalila si se;
Pa ne zgolj telesa.
Temveč svojo dušo.

Kar tako.
Brez razmišljanja
Si dala..
VSE.

Slepo si verjela,
(In še naprej verjameš)
Da ima tudi ta svet
Takšno srce, kot ga imaš ti.

Daješ, dokler ne ostaneš.
Prazna.
Potolčena.

Na tisoč in en košček.
Na prafaktorje.

🖤🤍

Pred tremi meseci sem prejela svoj manjkajoči košček sestavljanke. 🧩
(Tri črke, katere so mi objasnile celotno sliko.)

Pa vendar, četudi sem dobila ta košček puzzla, se moje življenje ni čudežno spremenilo. Daleč od tega.
(Mi pa te tri črke pomagajo, da se zavedam, kaj se dogaja znotraj in zunaj mene.)

Sedaj razumem, zakaj je pomembno,
da (s)kreiram svojo sivi sliko. 🤍🖤

Spusti že ta ščit.
Odloži meč.
Dovolj je.
Nehaj se
že borit
sama s
sabo
in
se
prepusti.

🤍🖤⚡️🥊

Najhuje je, ko se razcepim.
Se premikam od
belega k črnemu kvadratku.
Takrat pozabim,
da obstaja tudi “nekje vmes”.
In takrat se spomnim,
da več nisem na sivi meji –
pa saj nikoli niti nisem bila.

Razcepitev (eng. Splitting)
ali kako se raztreščim na tisoče črnih koščkov.

Na prafaktorje
črnih pack.

Degradiram se.
Zlorabim se.

(Za)sovražim se.

“Ne smeš.”
Ne smem…
“Ne zaslužiš si.”
Ne zaslužim si.

Obtičim.
V sestavljanki
črnih koščkov.
Obstanem.
Ujeta v krikih
črne pošasti.
🖤

Self note:
Jutri je nov dan. 💛