To je bil moj prvi stik z “onstranstvom”.
Vedela:čutila sem, da umiraš, odhajaš…..
Bilo je med petjem in plesom.
Kar naenkrat sem te občutila.
Kot da si se prišel poslovit:
“Pleši, poj & uživaj. Vse bo dobro.”
Potem pa se je zgodilo. Telefonski klic in sporočilo: “Ata je umrl.”
💔
Že dalj časa glodam eno in isto kost.
Sploh zadnjih 5 let sem zaciklana v enem in istem filmu.
Začelo se je na način, da sem svoje lase sem prebarvala na vijolično in se postrigla na kratko. “Upornica je nazaj.”
Prebudila sem se v *izven zemeljske občutke*: SREČO.
WTF?
Spomnim se, da je bilo, kot da pred tem v meni ni bilo Življenja. Vsaj ne pravega. Spoznala sem: WTF Iva, pa celii lajf imaš pred sabo…Kaj delaš?
Kaj pa, če sploh niso temni deli tisti, ki jih ne sprejmeš?
Kaj pa če v bistvu ne sprejmeš svojega ⬜️ oziroma njegovih delcev?
Tako zelo si se navadila živeti v drami in paniki, da drugače ne znaš. Le kako pa bi… pa saj si od otroštva v nenehni paniki. PAZI. BOJ.
Nadela si si takšno debelo masko in okoli sebe zazidala trdnjavo…
Ker tega, kar si občutila takrat, pač več ne boš.
Te bolečine ob izgubi.
In spoznanja o minljivosti.
Prehitro..
😔
Ampak pridejo ‘veličastni’/svetli dnevi/noči:
ko se zaveš, da te je vse to
k r e i r a l o.
Lajf/Siva slika je sestavljen/a iz delcev Belih IN Črnih Kvadrat(kov).
In tvoja smrt je en takšen velik, težek Črni Kvadrat. 🥀
Hvala, ker me čuvaš in spremljaš… četudi ne na način, ki bi si ga najbolj želela. 🙏🏻
Related posts
