Prihajam iz linije močnih in bojevitih žensk. Moje predhodnice (po mamini liniji) so, sploh za tiste čase, bile vse prej kot pa ‘ženstvene’ (vsaj iz splošne definicije: tihe, nežne… podrejene).
Moja stara mama je bila zelo ‘komandirska’. Glasna. Odločna.
Moja mama je še bolj izven teh ‘nežnih okvirjev’ (oprosti mama, tukaj ne mislim nič slabega.)
Med obdelovanju/prebavljanju svojega otroštva/spominov sem spoznala, od kod imam v sebi stavek/mantro:
“Ti si močna. Ti si pogumna. MOČNA!”
Ta moč (oziroma težnja po tem, da bom močna) prihaja od njiju.
In če se vpletem v dodatno analizo/razumevanje dogodkov me ne preseneča.. pa saj nista ‘mogli’ bit druga, kot pa MOČNI.
Ena izmed fraz, ki se jo je naučila moja mami od svoje je: “Ne pokaži jim, da jih imaš rada.”
Ob tem stavku imam mešane občutke. Zakaj ne? Od kod nezaupanje? Zakaj nezaupanje?
Zaradi (prekomernega) izražanja moči ni prostora za nežnost?
Oziroma.. zaradi Strahu ni prostora za nežnost == sočutje == Ljubezen?
Zaradi strahu smo v oklepu.
Močne. Bojevite….
Nezaupanje == strah
(Ampak, če se opomnim na vezni člen IN : lahko sem močna/bojevita in nežna hkrati.) 🖤🤍
Related posts
