Category: 𝚜𝚒𝚟𝚊
#viskanjusive : Pozabe
Rada bi pozabila določene Kvadratke.
“Kot da jih ni.”
Pa ne gre.
Pridejo in me vsake toliko *švrcnejo*
Zdaj. #lahkobibilošeslabše
Pa še dobro da (več) ni.
Razsvetljujem temačne kotičke svojega Bitja
in kreiram čudovito #sivosliko /
#kreiramsivo : Terapije
Razletele fragmente ⬛️/⬜️
je potrebno … { glagol }
Ko (ne)zavedno “oživi” postanejo 🧠 -> 💥
Slikice : podatki ; če imaš srečo
Emocije : informacije ; če imaš srečo
🍀
Meni najhujši del pri takratnem zaznavanju Sveta je bila beseda ‘MORATI’.
Vsakič ko je kdo izgovoril ‘moraŠ’
me je “spajtlalo” #elektrošok /
v mojih mislih pa:
“Umr*eti moraš”.
Fizično je to bilo kot da me je iz vseh strani zaobjel hladen krč.
#kreiramsivo : ‘A’
#viskanjusive : Abstinence
Realnost brez tebe je bila preveč boleča.
Želela sem za teboj,a nisem vedela, KAM si odšel.
“Če tebe ni več tukaj, pridem jaz do tebe.”
-sem {odločno} rekla
Iskala sem te:
– najprej v ⚪️
Želela sem doseči ⭐️,
naprezala sem se… a ni šlo.
Vsakič znova si se izmuznil,
vsakič znova sem spoznala,
da so ⬜️ le Iluzija.
Padla sem:
– v ⚫️
Zabredla sem… čedalje globje in globje ter se ujela v “hudičevo” zanko.
"Če nisem rešila tebe, bom pa druge.”
⬛️
Nisem vedela,
da ne gre rešiti nerešljivega.
Bolečina spoznanja me je zabila še globje v prepad Konca.
"Imej ga v srcu
& ne v glavi."
– se spomnim
Otopelost telesa mi ni dovoljevala čutenja :
"Rada bi nazaj v realnost : v 𝚜𝚒𝚟𝚘 𝚜𝚕𝚒𝚔𝚘."
– zavpijem
Nato 💗 prebudijo 💧 & me rešijo 🔥 kletke.
Razletim se na prafaktorje ⬛️ in ⬜️ in #kreiram svojo 𝚜𝚒𝚟𝚘 𝚜𝚕𝚒𝚔𝚘 .
🪨
#kreiramsivo : X
Neznanka v moji enačbi “ljubezni”.
Pred nekaj dnevi sem te videla…
prvič od zadnjega* objema.
Mentalno sem se več mesecev pripravljala na VSE možne
scenarije/slikice/
barve KVADRATKOV, le na tega ne :
Prizor ‘sekunde
tri in dvajset’
zaskelelo me je direkt v srce..
{ srce se mi je obrnilo za 360 stopinj }
Moji mentalno-čustveni “popravki”,
ki jih vadim zadnja leta, so se obrestovali:
VDIH
{ boli }
IZDIH
{ boli }
V tistem trenutku sem spoznala,
da sem le osvojila lekcijo :
bolečina me ni sesusala
{moje srce še zmeraj bijé}
#viskanjusive : Substance
Zdravilo?
Mamilo?
Omama?
(OD)rešitev?
Rešitev ‘od’?
Pobeg… Bežanje ‘od’ ?!
Ah.. ne..
“Pusti preteklost. Tega več ni.”
#viskanjusive: Prispodobe
Ker je včasih lažje, če vidiš sličice. Vsaj meni. Včasih si jih naslikam v svoji glavi. Ni pa to zmeraj fajn – sploh takrat, kadar je ta ‘spominski trak’ zapolnjen z Črnimi kvadratki…. oziroma Črnimi krogci: ni več ‘ek’-a 🤭
#bluzim
Kako naj uredim svoje misli?
Jih sploh lahko?
Preveč informacij 😪
Preveč stimulacij 👀
#vdamse : na način, da grem spat. 🙋🏻♀️
#šlafnmahn#šlafnmahn
V iskanju sive: updejt srca
Sem zadnjič napisala, da sem updejtala Srce.
V mislih sem imela svoj oderski “rekvizit”.
Ker Srce včasih (nežno) zabrišem in posledično poškodujem lučke na njem, sem ga zaščitila/apdekala/updejtala.
Podobno sem naredila tudi s sabo:
Updejt. Upgrejd. 🎶
Ughhh….
zdaj razumem,…
da ne razumem. 😅
Zgolj z umom mi ne bo uspelo “zdrobiti” Kvadratov. ⬛️/⬜️
Bo ju treba vzeti “v roke”… 🤷🏻♀️
V iskanju sive glasbe
#viskanjusive
Glasbe. ?
Zvoka.
Tona.
Melodije.
Ritma.
Besedila.
Pesmi.
Ampak včasih je pa nujen MUTE. ? “Tišina.. ki preglasi Krike ujete med zidovi… ” ?
V iskanju sive: WW
Wild World.
World War.
Weak Woman.
Pa sem res? 😪
Sem ‘weak’/šibka zato, ker več ne zmorem? Ker sem spet pred tem, da se sesujem? Zakaj? Ker sem naučena vztrajati v situacijah, ki jim nisem ‘več’ kos. Ali pa sem jim bila kos.. ampak ne zmorem ‘več’, vsaj ne na tak NAČIN.
Vem pa, da dajem vse od sebe….. Iščem pozitivo v najtemnejših kotičkih tega temnega, Črnega kvadrata. ⬛️
Ampak… če Kaktus 🌵 ne uspeva(m) v Tropskem gozdu, še ne pomeni da je s Kaktusom kaj “narobe”. Bodice ima(m) z razlogom….. #pridetak 🤷🏻♀️
Kako presaditi kaktus? 🧐
V iskanju sive: SMRT
To je bil moj prvi stik z “onstranstvom”.
Vedela:čutila sem, da umiraš, odhajaš…..
Bilo je med petjem in plesom.
Kar naenkrat sem te občutila.
Kot da si se prišel poslovit:
“Pleši, poj & uživaj. Vse bo dobro.”
Potem pa se je zgodilo. Telefonski klic in sporočilo: “Ata je umrl.”
💔
Že dalj časa glodam eno in isto kost.
Sploh zadnjih 5 let sem zaciklana v enem in istem filmu.
Začelo se je na način, da sem svoje lase sem prebarvala na vijolično in se postrigla na kratko. “Upornica je nazaj.”
Prebudila sem se v *izven zemeljske občutke*: SREČO.
WTF?
Spomnim se, da je bilo, kot da pred tem v meni ni bilo Življenja. Vsaj ne pravega. Spoznala sem: WTF Iva, pa celii lajf imaš pred sabo…Kaj delaš?
Kaj pa, če sploh niso temni deli tisti, ki jih ne sprejmeš?
Kaj pa če v bistvu ne sprejmeš svojega ⬜️ oziroma njegovih delcev?
Tako zelo si se navadila živeti v drami in paniki, da drugače ne znaš. Le kako pa bi… pa saj si od otroštva v nenehni paniki. PAZI. BOJ.
Nadela si si takšno debelo masko in okoli sebe zazidala trdnjavo…
Ker tega, kar si občutila takrat, pač več ne boš.
Te bolečine ob izgubi.
In spoznanja o minljivosti.
Prehitro..
😔
Ampak pridejo ‘veličastni’/svetli dnevi/noči:
ko se zaveš, da te je vse to
k r e i r a l o.
Lajf/Siva slika je sestavljen/a iz delcev Belih IN Črnih Kvadrat(kov).
In tvoja smrt je en takšen velik, težek Črni Kvadrat. 🥀
Hvala, ker me čuvaš in spremljaš… četudi ne na način, ki bi si ga najbolj želela. 🙏🏻