Kot otrok nisem znala lagati zgodb. Danes jih znam. Problem je, da jim še vedno verjamem.
Spomnim se, kako smo v 1.r. (ali 2.r) OŠ, dobili nalogo, da moramo na podlagi ilustracije v učbeniku, napisati zgodbico.
Nikakor nisem uspela vklopiti svoje “domišljije”. Kot da sem se želela “priklopiti” v ilustracijo in na podlagi različnih detajlov napisati, kaj se je zares zgodilo. Napisati je bilo potrebno vsaj eno stran, jaz sem pa že po nekaj kratkih stavkih ostala brez idej.
Ker sem imela blokado, sem za pomoč prosila mamo. Ampak sva že takrat bili “vsaka na svojem bregu” nerazumevanja. Mama se je jezila name in me pregovarjala, da lahko opišem nekaj, četudi se ni zgodilo. “Lahko si izmisliš,” je rekla. A to mojim malim možganom ni pomagalo. Kako naj pišem o nečem, kar se sploh ni zgodilo?
Moja domišljija se je skozi nadaljnja leta precej razvila (še “preveč”), a pri pisanju besedila lirike pesmi opažam svoj vzorec: težko pišem o tem, kar se ni zgodilo. Moram čutiti. Mora priti iz mene.
Naučila sem se interpretirati zgodbo pesmi, četudi sama lirike nisem napisala. AMPAK, spoznavam, kako ne znam “odrezati” igranja te vloge in potem to “vlečem” za sabo.
Kje se konča zgodba, ki jo ustvarjam in kje se začnem jaz?
To sem še predobro spoznala pri 𝚙𝚒𝚌𝚝𝚞𝚛𝚎 𝚐𝚛𝚎𝚢 : celotna moja identiteta se je povezala s “𝚜𝚒𝚟𝚘 Ivo”. Zaradi precej težkih psiholoških tematikah sem se nenehno “mrcvarila”. Na vajah, na odru in tudi izven performansa. To sem spoznala šele, ko sem začeli igrati z MATCH! in sem se avtomatsko začela povezovati v zgodbo (meni novih) besedil.
Naslednji AHA moment pa se je odvil, ko sem začela ustvarjati nova besedila. EMOJI LOVE je zelo dober primer tega procesa, !NTEGRATION pa je moje sume potrdil. “Ne želim krvaveti svoje zgodbe v besedila”, a vendar to počnem.
Spoznavam, da je takšen način ustvarjanja precej naporen. Čustveno se zalepim na tematiko, ki je ne znam izpustiti. Pesem je morda končana, zgodba ni. Še tedne jo nosim v sebi.
Močna in pogumna.
Ne vem, ali je to nekaj, kar bom enkrat nehala početi. To sem jaz in verjetno je to tisto, kar “začini” umetniško delo ter doda posebno energijo… čustva. Če se vrnem na trenutno najbolj aktualno pesem, ki jo ustvarjam(o) – !NTEGRATION, sem v angleški različici znala zelo dobro vzpostaviti čustvene meje, pri slovenski različici pa sem klonila pod pritiskom lastnih emocij. Petje besedila pesmi je bilo preveč osebno, preveč ranljivo in počutila sem se razgaljeno. Po koncu vaj sem (četudi sem dobila zelo dobro povratno informacijo bend memberjev) čustveno eksplodirala z besedami, da se sovražim. Saj vem, precej intenzivne besede, ampak res… v tistem trenutku sem želela izpuhteti iz obličja zemlje. Niti ne vem ali zaradi sramu ali kakšnega drugega čustva. Čutila sem le eno; globoko žalost in vse kar sem želela narediti je, da bi planila v jok. A nisem.
