Začelo se je na način, da sem obtičala v ⬛️ iz katerega več nisem našla izhoda.
Izpraznjene baterije/pregorele žarnice.
Posledica: “Varovalko je ven vrglo.”
Še dobro. Te varovalke so bile vse prej kot pa ‘varnostne’. Saj namen je že bil takšen, koliko se je pa namen skladal s samim načinom…
Zaradi nezmožnosti/neznanja in f* obupa (saj nisem bila več sposobna Živeti : vsaj ne na način, kot sem do takrat.) je bilo ključno, da sem si priznala, da potrebujem strokovno POMOČ/drugačen pristop: PSIHOTERAPIJO.
Kristali, Reiki & pozitivne mantre mi niso več pomagale… vsaj ne na način, da bi se rešila mentalnega/duševnega trpljenja, ki sem si ga povzročala. 🤷🏻♀️
Kljub mojemu trudu in vsem tem tehnikam pomoči/podpore, več nisem zdržala pritiska lastnih misli. Razletela sem se: na fragmente. Na delčke ( ki pa nikoli niso bili sploh sestavljeni).
Vsaj ne na ustrezen način : vsaj ne na način, da bi bila želja po Življenju večja od želje po Smrti.
///
Še danes imam dneve, ko me preveč odnese v ⬛️ .. ampak je občutno lažje, saj sem se naučila/se učim, kako utišati samomorilne/temačne misli in jih preglasiti… s pomočjo ⬜️.
Kreiram Sivo Sliko.
Z delčki ⬛️ IN ⬜️.
Related posts
