V iskanju sive: STOP misli

Ena izmed najhujših stvari, ki sem jih bila primorana prebaviti je ta, da lahko *zgolj jaz in izključno jaz “kontroliram” svoje misli.*

In to me je v začetku jezilo.
Zelo jezilo.
(Kaj res, a sem tak patetično f* v p* bitje, da si delam to?!?)

{Razbijanje posode.
Metanje pohištva.
Dretje. Ipika. Histerija.
F* F* F* ne morem več.}

V najhujših momentih, ko so bile misli kot podivjan vihar sem stekla do ograje.
“Skoči. Tak nima smisla. Lajf nima smisla. Skoči.”

Agonije.

Včasih se vprašam, od kod mi /ji ta moč. Tih nežen glas v vsem tistem hrupu.
“Iva STOP. STOP. STOP.” 🛑

“V redu je! Ne bo trajalo. Dihaj. To ni res. Ne verjemi vsem mislim. Ne. Ne. Ne. STOOOP.”

// Morda s tem zapisom res delam brutalno potezo. Metek v glavo. Ampak F* …

Je tudi to del moje ‘človeške izkušnje na planetu Zemlja’? Ali pa.. ‘moja duša si je tako izbrala?’
F* 🤦🏻‍♀️

Trudim se in se priklapljam na ta ‘balonček pozitivnosti’ kolikor se le da … 🫧 zdaj že znam drugače. Bolje. 🌊

Učim se, kako se ne teroriziram 24/7. In ja.. MISLIM da mi dobro uspeva. 😆 Še sem tu… 💪🏻

p.s. I am ok. No need to worry about me. I am strong 💗