V preteklosti sem jo kopiฤila v sebi,
dokler tega nisem veฤ mogla storiti:
v meni je kar vrelo do toฤke eksplozije.
Zmogljivost tlaฤenja jeze se je vsakiฤ manjลกala, vse do konฤnega velikega poka: katastrofe/blagoslova fragmentacije.
Za nekatere se je to zdelo kot
“pretirana reakcija”, toda resnica je, da telo ne more veฤno prenaลกati stagniranih ฤustev.
Edini naฤin “reลกitve” je, da ‘obฤutimo‘.
Ampak spet: jeza je le vrh ledene gore.
Kar je spodaj, je bolj zahtevno in boleฤe.
Sprejela sem, da je to del mene, ki mu moram pogosteje prisluhniti. Jeza nas uฤi (vsaj) dveh stvari:
- naลกe meje so bile prestopljene ALI / in
- naลกe ลพelje/potrebe niso izpolnjene.
