Category: Razbijam sivo

Včasih se zgodi, da četudi zmoremo in znamo soočiti se z realnostjo – z resnico – postanejo ✂️ edini način preživetja : obrezovanje.

Pomembno je priznati, da na našem »vrtu« rastejo stvari, ki potrebujejo nego : včasih tudi rez. Ne zato, da bi uničili, temveč da bi ohranili.

Spomnim se svojega prvega temačnega obdobja – za katerega se je kasneje izkazalo, da niti ni bilo tako zelo temačno.

Takrat sem prijateljici natipkala poslovilno sporočilo.
Napisala sem ji, da je v redu, če prekineva odnos. Da bom zmogla, tudi če se nikoli več ne vidiva.

Danes sem ji hvaležna, da je med vrsticami prepoznala nekaj, česar sama nisem znala ubesediti. Poklicala me je.

Podrobnosti najinega pogovora so z leti zbledele. Kar pa je ostalo, je spoznanje: vsaka od naju je odmik, tišino in zatišje razumela po svoje.

Njej se je zdelo, da mi daje prostor – ker sem bolj samotarske narave. Meni pa je ta praznina pomenila zapuščanje.

In zato sem posegla po škarjah. “Jaz bom prej tebe kot ti mene.”

To je bil moj status quo v odnosih.

Danes vem, da obrezovanje ni vedno beg. Včasih je samo strah, preoblečen v moč.

In včasih je največji pogum prav to, da škarje odložimo.

// KONEC 3. DELA

Uporaba škarij je bila zmeraj enostavna : škk škk in je odrezano.
Male škarje, velike škarje,… zakomplicira se običajno pri materialu, ki ga režemo.
AMPAK z izkušnjami ugotoviš, da je bolj kot ne pomembno to, da so škarje nabrušene, ostre. Včasih uporabiš silo ampak se da…

Vztrajam(o) v odnosih in v situacijah, ko pa pridem(o) do točke, ko je treba narediti konec, to naredim(o). Daleč od tega, da bi se to zgodilo brez slabe vesti ali obžalovanja. To moram(o) narediti : sploh, ko ugotovim(o), da je to edini način, da zavarujem(o) sebe.

AMPAK…

Včasih se zgodi, da odrežem(o) “napačen” odnos in situacije. Sploh kadar to naredim(o) impulzivno.

Če sem kot mladostnica v preteklosti veliko lažje (od)rezala, sem se skozi introspekcijo naučila, da je rezanje le način bežanja, skrivanja in izogibanja.

Soočenje z resnico je težko in neprijetno.

// KONEC 2. DELA

Šele na psihoterapijah sem zaznala, da je način rezanja moj obrambeni mehanizem.
Pa ne govorim o rezanju zapestja- kože, čeprav sem tudi to počela, teveč o rezanju odnosov.

“Iva, ti želiš oditi vstran, ker želiš, da se s tem prenehajo tvoji miselni procesi.”
Gledam jo. Ona gleda mene.

“Kako običajno končaš odnose?” me vpraša.
Dvignem svojo desno dlan, skupaj stisnem palec, prstanec in mezinec (da naredim znak za PEACE ✌️) in s preostalima prstoma imitiram škarje. ✂️
“Odrežem,” rečem in jo pogledam. Nato pa pogledam navdol, saj sta me v tistem trenutku objela sram in krivda, moji mentalni procesi pa so šli na introspektivno potovanje, katerim odnosom sem v preteklosti že naredila konec…

// KONEC 1. DELA