“Opažam, kako je večino (partnerskih, prijateljskih) odnosov transakcij.” mu rečem. “Igre, kdo bo kaj (pri)dobil od nekoga. A je to namen odnosov? Transakcije, kot da smo na banki. Kot da so odnosi poslovni model. “
Mirno me gleda, kot to običajno počne na najini uri terapije in nato malce zatrza. Tudi to običajno naredi, sploh ko mu zastavim specifično vprašanje, za katerega potrebuje nekaj časa, da naredi pot po svoji “bazi znanja” .
“Iva, pomembni, (globoki) odnosi so transformativni in ne transakcijski.” mi odvrne. “Namen je, da rastemo.”
“In zakaj potem odnosi tako zelo bolijo? Zakaj določeni odnosi v nas sprožijo “triggerje”?”
“Zato, ker nam je mar in ker nam je pomembno,” reče.
ODNOS KOT OGLEDALO
Dolgo sem mislila, da so “triggerji” dokaz, da je z odnosom nekaj narobe. Danes se sprašujem, ali niso včasih dokaz ravno nasprotnega. Da je nekdo prišel dovolj blizu, da je osvetlil del mene, ki sem ga dolgo skrivala. Strah pred zavrnitvijo. Potrebo po potrditvi. Hrepenenje po bližini. In morda najglobje od vsega: strah pred bolečino izgube, pred razhodom. Pred tem da “izgubimo” nekoga, ki nam je pomemben.
TRANSAKCIJA vs. TRANSFORMACIJA
Morda transakcijski odnosi res manj bolijo. V njih poznamo pravila igre. Jaz dam tebi, ti daš meni. Bilanca je jasna. Toda tukaj je rast omejena; včasih je sploh ni. Ostanemo na površini. Transformativni odnosi so drugačni. Ne vprašajo nas, kaj bomo dobili. Vprašajo nas, kdo bomo postali.
BOLEČINA / triggerji
Bolečino v odnosih sem razumela kot znak, da moram pobegniti, odrezati. Da to pomeni, da nekaj ni v redu. Danes se učim drugačne možnosti: bolečina ni vedno opozorilo. Včasih je samo cena bližine.
In morda najbolj pomembni odnosi niso tisti, ki nas nikoli ne prizadenejo, temveč tisti, zaradi katerih po bolečini nismo več isti. Morda je namen, da nas odnos spremeni. ❤️ Odnos ni transakcija. Je odločitev za rast. Je integracija.
#opomnik
Related posts
