“Iva, čim manj poslušaj svoje temačne dele.”
In zalivaj zdrave, se opomnim.
IDENTIFIKACIJA
Na svoji večletni poti “popravljanja” sem prejela mnoge nasvete in nalepke. Od tega, da je nujno, da “postanem mešanček“, do tega da sem “preveč občutljiva“. “Ne jemlji vsega tako osebno” je absolutno bil najpogostejši podeljen kamenček modrosti.
In ko sem leta in leta manevrirala po ostrih ovinkih življenja, se je zgodilo to, da sem obtičala v razpokah sivine. Nekaj, kar se pač zgodi, ko nenehno kopaš: po sebi, v sebe, nekje vmes pa se zagradiš, ogradiš ter še huje: ohladiš.
𝚜𝚒𝚟𝚊
Ko sem obtičala v sivinah svoje nežne duše, sem (ob)čutila vse prej kot pa nežnost. Jeza in žalost, sta bili prvi. Do njiju pa sem se morala dokopati. Pred tem me je objemala otopelost. To ne pomeni, da ne čutiš ničesar: nasprotno. Velika črna luknja, ki se je fizično kazala kot pekočina v prsih in bolečini v čeljustih. Emocij ni bilo. Solz ni bilo. Vedela sem, da nisem OK, a besed za svoje stanje nisem našla. Zdelo se je tudi, kot da iz mene morajo priti solze, ki pa se zaradi ledu (otopelosti) niso znale “manifestirati”.
Šele, ko sem se srečala z eXtremi, bodisi ⬛️ ali ⬜️, sem znala zaznati: bolečino.
“BORDERLINE”
To je bila prva uradna diagnoza. “Mejno motena oseba.”
“Iva veš, jaz osebno nisem za nalepke, ali za predalčkanje.” mi je rekla, preden mi je povedala mojo diagnozo.
“Sicer pa, toliko kot pa ti delaš na sebi, a nisi že ugotovila?”
“Borderline in disociacija, je to, s čemer se bojuješ.”
Bilo je, kot da se je moj mentalni film zaustavil, nato pa se je skozi filter “borderlajna” prevrtel film mojega celotnega življenja. Razumela sem, hkrati pa sem končno začela čutiti vse to, kar prej nisem znala. Najprej sram, nato ogromna količina jeze, šele nato pa je nastopilo dolgo obdobje žalosti. In še več krivde. In to so bili moji eXtremni valovi, na katerih sem se morala naučiti surfati. Tsunamija nisem morala zaustaviti, vse kar je ostalo je bilo to, da se naučim zajezditi valove eXtremov in se potopiti, globoko, zelo globoko.
(ŽALO)VANJE
Ne glede na to, kako sem se trudila mentalizirati oziroma racionalizirati svoja stanja, edina pot skozi celjenje je čutenje. In za to potrebuješ varen prostor. Prostor in predvsem ljudi, ki jih globina ne prestraši.
“Potrebujem starejšega, kompetentnega moškega terapevtka,” sem ji rekla. “Ženske terapevtke ste super ampak preveč ste mile in nežne. Za vas sem preveč.”
In po več letih “pocanja”, “zdravljanja” ter “popravljanja” sem končno vedela, kaj potrebujem. Še bolj pomembno kot vedeti, kaj potrebujem je bilo pomembno to, da sem bila pripravljena, da končno pritečem skozi ciljno ravnino. Ne le, da sem vedela kaj si želim, pomembno je bilo tudi vedeti, česa si ne želim.
PROSTOR
Čakala sem več kot eno leto, da sem preko zdravstva prišla do svoje zadnje bilke upanja: kliničnega psihologa. “Starejšega moškega.” Leto čakanja se sliši veliko, ampak ko si že tako dolgo “na poti”, je leto le kratek odsek. Če ne drugega, imaš upanje in vero, da bo zdaj končno bolje.
Dobila sem svoj varen pristan, kamor sem se lahko zatekla, četudi le za eno uro enkrat na mesec. Bolje to kot nič.
In morda sem šele tam začela zares razumeti, da zdravljenje ni v tem, da iz sebe odstraniš vse, kar je temno. Ni v tem, da postaneš nekdo drug, niti v tem, da postaneš manj občutljiva, manj intenzivna ali manj globoka. Dolgo sem namreč verjela, da so prav ti deli mene tisti, ki jih moram popraviti oziroma odstraniti.
V varnem prostoru sem jih lahko prvič začela spoznavati, namesto da bi se z njimi ves čas borila.
Morda zdravljenje sploh ni popravljanje, temveč spoznavanje vseh svojih delov — tudi tistih, ki so se nekoč naučili preživeti, se braniti, kričati ali umikati. In tudi tistih, ki so bili ves čas tiho, nekje globoko v meni, in so samo čakali, da jih končno opazim.
In prav tam se je začelo spreminjati tudi moje razumevanje identitete.
IDENT(I)TETA
Dolgo sem verjela, da je moja naloga postati bolj “normalna”. Bolj mirna. Manj občutljiva. Manj intenzivna. Pravzaprav — manj jaz. Danes se učim nečesa drugega. Svojih temnih delov mi ni treba izkoreniniti. Lahko jih poslušam, ne da bi jim pustila krmilo. Lahko priznam njihov obstoj, ne da bi jih hranila. Lahko razumem, od kod prihajajo, ne da bi jim dovolila, da odločajo, kam grem.
In zato se danes, ko zaslišim: “Iva, čim manj poslušaj svoje temačne dele.” opomnim, da jih ni treba sovražiti. Ni jih treba zanikati. Ni jih treba utišati. Morda jih moram samo razumeti in se hkrati zavestno odločati, čemu bom dajala svojo pozornost, energijo in prostor.
Ne želim več zalivati tistega, kar v meni raste iz strahu.
Želim zalivati zdrave dele sebe. Tiste, ki znajo ljubiti, zaupati, ustvarjati in čutiti. Tiste, ki se učijo, se zmotijo, padejo in vstanejo. Tiste dele, ki kljub vsemu, kar so doživeli, še vedno verjamejo, da je vredno poskusiti znova in se odločiti za življenje.
Morda identiteta nikoli ni bila vprašanje: “Kateri del mene sem jaz?” ampak vprašanje: “Katere dele sebe bom hranila?” In tukaj se zame začne pravo razbijanje sivine.
Ne tako, da postanem bela. Ne tako, da izbrišem črno ali razbijem vse, kar je temno, temveč tako, da končno sprejmem, da je v meni prostor za vse barve in odtenke črne in bele. Za svetlobo in senco. Za nežnost in jezo. Za moč in ranljivost. Za vse tiste koščke mene, ki so me pripeljali sem, kjer sem danes.
Lahko jih spoznam, sprejmem in poslušam. A sama izberem, katerim bom pustila rasti.
Related posts
