Ko so se moj um, duša in srce razbili na milijarde koščkov, so moja jutra postala najtežji del.
“Še vedno sem živa: še ena epizoda v sezoni mojega življenja.”
Bilo je brutalno in boleče. Brez upanja in želje po življenju.
Breme moje preteklosti je postalo neznosno, sedanji trenutek grozljiv, razmišljanje o prihodnosti pa me je napolnjevalo s tesnobo.
Začaran krog moje realnosti tistega časa.
Posledice okoliščin, na katere nisem imela vpliva.
“Je, kar je.”
Morala sem se naučiti, kako premagati napetost, ki je vrela v meni. Daleč od lahke naloge — a uspelo mi je.
Še danes, ko so moja jutra prepletena z intenzivnim strahom pred neznanim in neskončnimi “kaj če” vprašanji,
srce začne razbijati, hiperaktivni um pa ne pomaga.
Takrat moram začeti dihati. GLOBOKO dihati: to je način, kako vplivati na svoje telo, da pošilja pomirjujoče signale možganom:
“Na varnem si, punca.”
Vse bo v redu.
Imej zaupanje. Korak za korakom proti svetlejši prihodnosti. ✊🏻
Verjemi mi: bolje bo. 💓
